V času, ko potrošniki vse bolj zahtevajo kakovostne in naravi prijazne izdelke, postaja ekološka pridelava orehov privlačna in smiselna izbira tudi za manjše in srednje kmetijske obrate. Ekološka pridelava temelji na načelih trajnostnosti, vzdrževanja rodovitnosti tal in zaščite biodiverzitete, brez uporabe sintetičnih kemikalij in gensko spremenjenih organizmov. V Sloveniji je ta sistem nadzorovan in certificiran s strani pooblaščenih organizacij, kar daje potrošnikom zagotovilo, da so orehi varni, brez ostankov pesticidov in pridelani v skladu z naravnimi procesi. Pridelovalci so za tovrstno pridelavo nagrajeni tudi v okviru Skupne kmetijske politike, ki podpira ekološko kmetovanje.

Skupna kmetijska politika (SKP) nagrajuje ekološko pridelavo z različnimi ukrepi. Pridelovalci lahko kandidirajo na sredstva v okviru ukrepa intervencije IRP 19 – Ekološko kmetovanje. Ta intervencija je osrednja za vse, ki so že ekološki pridelovalci ali se želijo preusmeriti v ekološko kmetovanje. Prinaša podporo za ohranjanje ekološkega standarda in tudi za obdobje preusmerjanja. Za trajne rastline (kot so orehova drevesa) velja, da mora biti preusmeritveni čas najmanj tri leta. Obveznost izvajanja ukrepa traja pet let.

Gnojenje v ekološkem sistemu

V prispevku pišemo o gnojenju, varstvu orehov pred boleznimi in škodljivci ter sami pridelavi. Ekološka pridelava orehov izrecno prepoveduje uporaba lahkotopnih mineralnih gnojil in sintetičnih donatorjev hranil. Namesto tega se uporablja organska gnojila, kompost, hlevski gnoj (če izhaja iz ekološke reje), kompostni humus, zeleno gnojilo in gnojne obloge, ki so v skladu z ekološkimi standardi.

V praksi se pogosto uporablja 30–40 ton/ha organskega gnojila, vključno s fermentiranim hlevskim gnojem, kompostom ali gnojilom od perutnine, ki so predhodno pretekla skozi obdobje staranja, da se zmanjša tveganje za patogene mikroorganizme.

Čeprav je IRP19 namenjen neposredno ekološkemu kmetovanju, je KOPOP pomemben tudi za pridelavo orehov, še posebej v kombinaciji z ekološkimi praksami. Ukrepi v KOPOP vključujejo zahtevne in izbirne pogoje, ki spodbujajo varovanje virov (tla, voda), diverzifikacijo, zmanjševanje uporabe pesticidov, ohranjanje biotske raznovrstnosti, kar so vse stvari, ki sovpadajo z ekološkimi praksami pridelave.

Pridelovalci lahko v okviru Kmetijsko‑okoljskih‑podnebnih plačil (KOPOP) lahko kandidirajo tudi na ukrep PGS, in sicer je to operacija Precizno gnojenje in škropljenje. Ta se izvaja v okviru intervencije KOPOP_NV in je ena od zahtev tudi izdelava gnojilnega oziroma škropilnega načrta, iz katerega mora biti razvidno zmanjšanje porabe gnojil oziroma fitofarmacevtskih sredstev (FFS) zaradi izvajanja te operacije. Pri tem mora izpolnjevati zahteve navedene na obrazcih za gnojilni in škropilni načrt.

Poleg talne aplikacije se pogosto uporabljajo foliarna gnojila, narejena iz ekoloških virov, kot so ekstrakti alg, huminske kisline ali aminokisline, ki se nanašajo v nizkih koncentracijah za dopolnitev mikrohranil. Zeleno gnojilo (stročnice, mešanice graha, detelje, lucerne) se med rastjo vključi v tla, kar dolgoročno izboljšuje strukturo tal in prispeva organsko snov. V primeru kislih tal je dovoljena uporaba kalcijevih dodatkov (krede ali apnenca), ki niso kemično zavezani dušiku, da se uravna pH vrednost tal.

Gnojenje mora biti prilagojeno fenološkim fazam dreves – glavni dotok organskih snovi se navadno izvede jeseni pod krošnjo oziroma v korenski coni, v mlajših letih pa se izvrši tudi med rastjo, ko drevo močno raste. Optimalno je, da se organska gnojila vračajo v tla v bližini koreninskega sistema in se rahlo vdelajo, da se izboljša mikroorganizemska aktivnost in omeji izguba hranil z erozijo ali izpiranjem.

Pridelovalci lahko v okviru pridelave orehov kandidirajo tudi na ukrep OGNTN v okviru SOPO. To so Poenostavljene evidence SOPO – Uporaba le organskih gnojil za zagotavljanje dušika v trajnih nasadih. Vsekakor je uporaba mineralnih gnojil prepovedana.

Varstvo pred škodljivci in boleznimi

Ena največjih izzivov ekološke pridelave orehov je obvladovanje škodljivcev in bolezni z omejenimi sredstvi. Sintetične kemijske pesticide nadomeščamo z biološkimi in fizikalnimi ukrepi. Dovoljena fitofarmacevtska sredstva so tista, ki so naravnega izvora, imajo dovoljenje za ekološko pridelavo in minimalen vpliv na okolje. Na primer, uporabljajo se bakrov oksid ali Bordeauxova mešanica (v omejenih koncentracijah v fazah mirovanja), priprave iz žvepla, ekološke oljne emulzije, čistilna sredstva (npr. vrtnarski milni pripravki), mikrobiološki pripravki (Bacillus thuringiensis, Trichoderma, čiščenje s feromoni) ter rastlinski izvlečki (npr. pelin, češnjev list). V primeru glivičnih bolezni so možne metode s stimulacijo odpornosti rastlin in s spodbujanjem koristnih mikroorganizmov.

Za preprečevanje širjenja bolezni se uporablja pravilna razmik med drevesi, redno obrezovanje za prezračevanje notranjosti krošenj, odstranjevanje okuženih vej in listja ter skrb za zdravo stanje tal, da se zmanjša pritisk povzročiteljev. Prav tako je pomembno prizadevati se za privabljanje koristnih plenilcev (čebele, parazitske osice), kar se doseže z medvrstnimi rastlinami, cvetočimi robovi in naravnimi pasovi.

Pri večjih problemih z bakterijskimi, virusnimi in glivičnimi okužbami kot je npr. črna pegavost je dovoljena uporaba restriktivnih pripravkov na osnovi bakra ali drugih mineraloških spojin, vendar le v skladu z omejitvami ekološkega pravilnika. Prav tako so pridelovalci v ekološki pridelavi precej omejeni pri izbiri FFS proti orehovi muhi.

Obvladovanje plevela, namakanje

Zaradi omejitev kemičnih herbicidov je zatiranje plevelov v ekološkem nasadu zahtevnejše. Pogosti ukrepi so mehanično pletje, kultiviranje med vrstami, zastirka (multiplaža z organskimi materiali, slama, lesna sekanka) ali organska zastirka, ki prepreči rast plevela in hkrati ohranja vodo v tleh. V mrzlih obdobjih se lahko uporabijo tudi pokrovne rastline, ki zatirajo plevel in preprečujejo izpiranje tal.

Voda je ključna v sušnih obdobjih – v ekološki pridelavi se uporablja kapljično namakanje ali sistem mikropršilnikov, da se minimalizira poraba vode in prepreči vlažnost listov, ki pospešuje razvoj bolezni. Če je možno, se uporablja deževnica ali prečiščena voda brez ostankov kemikalij.

Vzdrževalna oskrba vključuje redno spremljanje stanja dreves, beleženje škodljivcev in bolezenskih pojavov, in ukrepanje na osnovi integriranih načel potrjene presoje tveganja. Pridelovalec mora voditi dokumentacijo (evidenco gnojil, fitofarmacevtskih sredstev, retencij, opazovanj) za potrebe kontrole certificiranja.

Prednosti, izzivi in prihodnost ekološke pridelave orehov

Ekološka pridelava prinaša več prednosti: višjo dodano vrednost pridelka, prepoznavnost med okoljsko osveščenimi potrošniki, boljšo rodovitnost tal in podporo biodiverziteti. Organska metoda zmanjša ogljični odtis (ker ni uporabe sintetičnih gnojil in pesticidov), spodbuja zdravo mikrobiologijo tal in omogoča naraven krog hranil.