Za njih se dan začne ob pol petih, da opravijo dela v hiši in na dvorišču, nato pa gredo v sadovnjak, plastenjak ali na njivo oskrbovati ali pobirati pridelek. Razen gospodarice Erne, ki naloži poln avto zelenjave in sadja, ga odpelje na osrednjo in po novem za njih edino tržnico v Mariboru. Prodaja na stojnici poteka do ene popoldan, nato pa se odpravi domov, kjer jo pričaka delo na domačiji.

Kmetijo Skok smo obiskali dan po neurju, ki je na srečo obšlo te kraje. »Najbolj se bojimo toče in sprva je kazalo na to, a sreča, da je letalo kar dvakrat poletelo v nevihtne oblake in posipavalo srebrov jodid ter tako preprečilo, da bi nastala toča. V primeru toče bi ostali brez letošnjega pridelka, trenutno obirajo jabolka, breskve,« pravi Erna, ki je mnenja, da ob vsaki toči mediji poročajo le o škodi na avtih. Kako uničena so polja, nasadi in kaj to pomeni za družino, pa nikogar ne zanima.

Kupcu je treba postreči ob vsakem času

Dejavnosti, ki jih opravljajo na kmetiji je veliko. Naj jih naštejemo: posajenih je 5,5 hektarja jablan, kar pomeni, da letno oberejo od 200 do 2 50 ton jabolk. Jagode so posajene na 85 arih, breskve na hektarju, češenj je četrt hektarja, imajo še slabega pol hektarja orehov in 20 arov vinograda. Zelenjava je prav tako raznovrstna. Česen pridelujejo na 40 arih, čebulo na 45 arih, fižol na hektarju, po 40 arov je korenja in krompirja, od ostalih poljščin imajo posajeno rdečo peso, črno redkev, kolerabo, repo, bučke, zeleno, por, paradižnik, kumare, radič in blitvo, obdelujejo pa tudi vinograd.

Kupec tako dobi vse kar si želi, je mnenja Erna, ki dodaja, poleg prodaje na tržnici, vozijo sadje po vsej Sloveniji, imajo pa še trgovinico na kmetiji, katere vrata so vedno odprta. Namreč nimajo omejenega delovnega časa oziroma kupec lahko pokliče po telefonu. »Ko pride kupec, ki pride namensko ali po naključju, ga je treba lepo postreči. Če bo našel vrata zaprta, se ne bo več vrnil k nam,« pravi Erna, ki dodaja, da smo kot družba postali zahtevni. To pomeni, da morajo biti vsi trgovski centri odprti tudi v nedeljo. Pri nas je mogoče to še bolj pomembno, da smo odprti v nedeljo dopoldan, saj številni kupijo svežo zelenjavo za piknike.

Na kmetiji Skok sprejemajo skupine za ogled kmetije. Razkažejo jim nasade in površine, pridelavo in predelavo. Ponudijo jim degustacijo pridelkov in izdelkov, pri tem jim odgovarjajo na številna vprašanja. S svojimi pridelki oskrbujejo tudi številne vrtce in šole.

Sadjarska in zelenjadarska dejavnost

Zanimalo nas je, zakaj so se pred leti poleg sadja začeli ukvarjati še s pridelavo zelenjave. Vremenske ujme so vse bolj pogoste in kmetovanje je postalo že na meji zmožnosti. Nikoli ne veš, ali bo spomladi pozeba, poleti toča, neurja, suša. To zelo vpliva na količino in kakovost pridelka in leta 2016 smo po pozebi morali razmišljati v smeri, da si nekako zagotovimo reden, vsakoletni prihodek na kmetiji. Tudi naša ponudba je sedaj bolj raznolika, nismo vezani samo na sadje in izdelke iz sadja. Letošnje leto je spet eno leto, ki je zahtevno za nas pridelovalce. Pozeba nam je zmanjšala pridelek v nasadih pod 390 metrov nadmorske višine, kar je višje, bo obrodilo dobro. Kako pa bo s skladiščenjem sadja pa bo pokazal čas, pravi Erna, ki dodaja, da manj kakovostno sadje predelajo v ekstra džem, jabolčni sok, jabolčni kisek, breskov in jagodni napitek, krhlje in druge izdelke v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Zanimalo nas je, zakaj na izdelkih ne piše enostavno domača marmelada ali pa jabolčni kis. Erna pravi: »Ker so v marmeladi še majhni koščki sadja, ne moremo poimenovati izdelek kot marmelada. Niti z besedo domačo se po zakonodaji ne sme. Prav tako ne smemo uporabljati imena jabolčni kis, ker ne delamo analize za vsako zalogo kisa. Poleg tega mora kis vsebovati 4 odstotke ocetne kisline, kar je odvisno od količine alkohola v prevretem jabolčnem soku. Skratka take malenkosti , na katere pa moramo biti izredno pazljivi. Hitro lahko dobimo kazen za napačno poimenovanje izdelka, morali smo celo zamenjati nalepke, pravi Erna, ki dodaja, da kisek izdelujejo po naravni poti v sodih brez acetatorja.

Težave s prodajo na tržnici

Erna je podpredsednica KGZS – območne enote Maribor, pa tudi svetnica v KGZS. Poleg tega je predsednica Združenja pridelovalcev vrtnin Maribor, ki združuje 80 članov z namenom, da si izboljšajo pogoje pri prodaji na tržnici. Zadnje mesece jim ne gre ravno najbolje, saj se je mariborski župan odločil, da zapre tržnico na Trgu svobode. Tako je 15 kmetijam preostala le še prodaja na Vodnikovem trgu, na osrednji tržnici, kjer je prodaja dobra le ob sobotah. Ob sredah, petkih in nedeljah pa je slaba in večino pridelkov morajo kmetice odpeljati domov, saj kupci na Vodnikov trg ne pridejo, ker jim je od rok. Erna dodaja, da če ne bodo rešili težav z lokacijo in jim prodaja ne bo stekla, bodo lahko kmetije v velikih težavah. »Leta smo bili s kmetijskim pridelki pomemben člen dogajanja v mestu. Na osrednji tržnici tega zagotovo dolgoročno ne bomo mogli nadaljevati, saj med tednom ni obiska.

Erna se spominja, da je njeno celo življenje prepleteno z dogajanjem na tržnici in bi bila velika škoda, da bi morala prenehati s prodajo. »Že kot triletna deklica sem prodajala šopke marjetic in vijolic. Takrat me je mama podučila, da je šopek vreden en kovanec. Zaslužila sem si za čevlje ali oblekico in sem bila na to izredno ponosna. Z delom sem kasneje resneje nadaljevala. Ob sredah, petkih, sobotah in nedeljah sem redno na stojnici od leta 1984 naprej, ko sem končala šolanje. Prodaja na tržnici gre iz roda v rod, tudi mama, babica in prababica so prodajale zelenjavo in sadje ter se s tem preživljale.

Ob tako napornem delovnem ritmu smo Erno vprašali, ali ima sploh kaj prostega časa. »Niti ne, a vseeno si najdem uro ali dve, da »pobegnem« v gozd nabirat gobe. Tam uživam in se sprostim. Mir in narava, to imam najraje. Sem oseba, ki ne potrebuje morja, bolj so mi všeč planine in hribolazenje,« pravi Erna, ki dodaja, da se tudi letos z možem Stankom ne bosta odpravila na dopust. »Ni časa, da bi šli nekam za par dni. Pri nas je prosti čas od Božiča pa do 10. januarja. Takrat zares počivamo,« z nasmehom pove Erna, ki si želi le eno; delati in uživati na kmetiji in na lastni zemlji.

Od zanimivosti naj zapišemo, da so Ernini starši že leta 1959 z avtom Fičkom vozili jabolka v Reko, Zagreb in Varaždin. Od leta 1978 do leta 1984 so imeli kot prvi na mariborskem območju odprt pravi kmečki turizem. Gostom so postregli le z doma pridelano hrano. Zato so redili osem krav, 30 prašičev, 400 piščancev in pridelovali zelenjavo, sadje… Kupovali so le mineralno vodo Radensko. Šest let po odprtju so dejavnost zaprli, ker jim niso dovolili najeti čistilke, ki bi pospravljala prostore po pogostitvah. Namreč družina je delala od jutra do noči, ko so se gostje poslovili pa so morali še do jutra čistiti prostore. Tako ni šlo več naprej, je dejala Erna, ki dodaja, da so vse mleko od osmih krav porabili za izdelavo skute in smetane za domačo gibanico, ki je bila priljubljena sladica mimoidočim popotnikom na Sveti Urban.