Luka Sešek: Podarjeni nasmeh je zlata vreden
Če ga kdo še ne pozna: bil je finalist Slovenija ima talent leta 2016, vokalist skupine Proper, zmagovalec 4. sezone oddaje Znan obraz ima svoj glas, od letos naprej pa je novi član skupine Ansambla Saše Avsenike. Še kaj za dodati? Najbrž ne. S svojo pristopom je očaral tudi nas med pogovorom za tednik Kmečki glas.
24 letni mladenič, samskega stanu, živi pri starših v kraju Tacen tik pod Šmarno goro. Luka se ima za Gorenjca, saj živi na drugi strani Save.
Kdo je Luka Sešek?
Je preprost fant, ki se rad druži, vseskozi smeje in poje. Rad uživa v življenju.
Že od malih nog sem želel nastopati pred kamero. To mi je bilo v zibko položeno.
Nasmešek je pri mladih skoraj vseskozi na obrazu. Pa vendar s starostjo pridejo tudi obveznosti in skrbi…
Rekel bi, da se obrazne mišice z leti utrudijo. Zato jih moramo krepiti vsakodnevno in vzdrževati z čim več smejanja. Nasmeh je zlata vreden, še posebej so vredni tisti, ki so od srca podarjeni drugim.
Še pred petimi leti vas razen sošolcev in učiteljev in nihče medijsko poznal. Bolj so poznali vašega očeta, ki je radijski voditelj na radiu Ognjišče?
Res je moj oče Jure že dolga leta medijsko prepoznaven. Je že 25 let moderator na radiu, kjer poleg dnevnega programa vodi in ustvarja še nekatere oddaje, med njimi Sobotno iskrico. Je ljubiteljski igralec v Poletnem gledališču Studenec, igra tudi v slovenskih muzikalih ter poje v Vokalni skupini Krila. Poznamo ga tudi kot povezovalca prireditev in koncertov.
Je bil vaš vzornik v življenju?
Vsekakor. Ni pa mi polagal in določal tirnice. Starša sta me družinsko izoblikovala v poštenega, »fejst« fanta, nikoli pa nista silila, da bi sodeloval v skupinah, oddajah. Kaj v življenju hočem, sem sam spoznal. Mogoče celo malo prehitro, saj mi je »zmanjkalo« časa, da bi končal želeno izobrazbo na fakulteti.
Kako se je pričel vaš vzpon v svetu znanih?
Leta 2015 sem začel nastopati v slovenski različici muzikala Mamma Mia! v vlogi Eddieja. Že pred tem sem si izkušnje nabiral z nastopanjem na odru Poletnega gledališča Studenec, npr. v predstavah Kekec leta 2007 kot Rožle, Dama iz Maxima kot Emile, Dogodivščine dobrega vojaka Švejka, Veselica v dolini tihi ter Kralj gora in ljudomrznik.
Prva prelomnica pa je vseeno bila oddaja Slovenija ima talent?
Na avdiciji sem se predstavil z Adelino »When We Were Young«, v polfinalu s pesmijo Ko dvigneš me, v finalu pa sem zapel pesem Moja od skupine Modrijani. Odziv je bil odličen, še posebej na mojo odločitev, da v polfinalu in finalu odpojem pesmi v slovenskem jeziku.
Že takrat sem vsem odgovarjal, da sem ponosen na slovenski jezik, da ga lahko uporabljam in razvijam.
V tem času ste se kot vokalist pridružili glasbeni skupini Proper?
Čudovita leta. Bili smo zelo inovativni in delavni. Že konec decembra smo izdali prvo avtorsko skladbo Ne pozabi, da si lepa. Sledile so nove in nove pesmi, nismo poznali meja, tako so bile raznolike. Člane skupine nas je družilo podoben okus do glasbe. Do sporov ni prihajalo, ker smo imeli med sabo pošten odnos in smo si takoj vse povedali v obraz, če nas je kaj motilo. Bila pa so to naporna leta, še posebej ker smo začeli ob petkih in sobotah igrati na porokah. Igranje ob koncih tedna nam je tako odvzelo veliko ustvarjalne energije, ki bi jo sicer namenili za nove projekte. Mogoče bi se naša zgodba tudi drugače razvijala, če bi se posvetili samo ustvarjalni glasbi, tako pa smo na porokah igrali vse zvrsti glasbe, torej takšne, ki so všečne širšemu ljudstvu.
Letos ste zapustili skupino Proper in nadaljevali pot pri narodno-zabavnem ansamblu. Še prej pa druga prelomnica v življenju, ki vas je izstrelila med znane Slovence?
Sodelovanje v oddaji Znan obraz ima svoj glas je bilo nekaj posebnega. Že sama avdicija ali bom sploh izbran je trajala kar nekaj časa. To ni samo oddaja petja, tu si eden od kreatorjev oddaje, ko s svojimi idejami pripomoreš k boljši oddaji. Vesel sem bil teh nastopov, pisani so mi bili na kožo. Moraš pa biti s srcem in dušo predan nastopu in pripravi nanj. Vaje so eno, da te pa spremenijo v pevca, ki ga oponašaš pa je druga zgodba. Za vlogo Barriya Whita sem moral potrpeti štiri ure na stolu, na obrazu sem imel štiri cm debelo protetiko. Predstavljajte si, kako sem gorel pod neprodušno masko. Nato pa je treba izvesti nastop v opremi na odru pred množico.
In na koncu celo zmaga. Bili ste ljubljenec gledalcev in so največkrat glasovali za vas.
Ne bi rekel, da sem bil ljubljenec. Ljudje so bili zahtevno občinstvo in je zmagovalca posamezne oddaje določala res na način, kot si odpel. Če se ti je predstava posrečila, si prejel več glasov. Zmago sem sprejel brez velikih zmagovalnih čustev. Sotekmovalci so bili dobri in vsak bi si zaslužil zmago.
Postali ste slaven, znan Slovenec?
Že jutro po zmagi se zbudiš kot preprost fant in ne slavna osebnost. Želel pa sem si več. Zato ves čas sodelujem na različnih prireditvah, šovih. Ne smeš zaspati, saj te ljudje pozabijo.
Zagotovo vas ne bodo ljudje pozabili. Vsaj ljudje iz podeželja ne. Postali ste vokal skupine Ansambla Saše Avsenika.
Sanjska služba. Počutim se kot riba v vodi ko se oblečem v narodno nošo in prepevam ljudem narodno-zabavne pesmi. Zadnjih pol leta sem prestal čudovito in naporno obdobje. Kar 85 koncertov je za nami, številne smo izvedli v Nemčiji, vse tja do Hamburga smo igrali.
Narodno-zabavna glasba je glasba veselih, dobrih ljudi, ki se radi družijo, imajo radi dobro hrano in pijačo. Predvsem pa imajo radi domače podeželje in kmetstvo.
Kot sva že ugotovila. Ta glasba je drugačna od dosedanjih?
To je glasba, ki mi je v krvi. Pri vseh glasbah imamo glavni akustični inštrument. Ali so to bobni, ali kitara. Pri narodno-zabavni glasbi pa je vsak inštrument pomemben, akustičen in po svoje vodilen. Pa naj si to bodi harmonika, klarinet, kitara. Že na prvi vaji sem zastal in očaran poslušal domače melodije.
Številni ljudje ne le pri nas, tudi v tujini poslušajo narodno-zabavno glasbo.
Prepoznajo nas na vsakem koraku in poudarjajo, kako radi nas poslušajo. To je glasba, ki navdihuje ljudi, krepi narodno samozavest in pripadnost. Neverjetno je tudi, ko spoznavam, kakšno velikansko zapuščino sta nam dala brata Avsenik. To želim početi tudi sam. Peti narodno-zabavne pesmi.
Iz pogovora čutim, da bi moral živeti na vasi in ne pod Šmarno goro?
Izhajam iz družine, ki je ponosna na domače običaje, vrednote podeželja in tudi najraje se družim z ljudmi s podeželja. Torej s preprostimi ljudmi, ki živijo delovno in pošteno. Življenje na vasi je neprecenljivo, ko so ti vaščani prijatelji in ne neznanci kot je to običaj v mestih, ko ne poznaš niti soseda.
Torej tudi hrana na jedilniku mora izvirati iz lokalnega okolja?
Naš jedilnik je vedno sestavljen iz pridelkov in izdelkov lokalnih kmetov. Še posebej mama je pri tem natančna, da mora biti »pridelano« pri nas. Tudi ko me pošlje v trgovino, se trudim, da poiščem domač izdelek, saj vem, da so naši pridelki kakovostnejši od uvoženih, ki včasih prepotujejo ogromne razdalje. To včasih niti ni več hrana, je razvrednotena, če potuje v kontejnerjih tedne in tedne.
Smo v času praznikov. Za nami so Božič, pred nami je Novo leto. Kaj ti pomenijo?
Novo leto je samo en dan v letu, medtem ko Božič… Takoj se spomniš na družino, na smrekico, na sneg. Nekaj čarobnega je v njem, ko se zbereš zvečer ob kaminu z najdražjimi. Sprošen pogovor, dobra večerja, čakajoč na Polnočnico. Ponosen sem, da je naša družina verna, obiskujemo nedeljske maše, če le čas dopušča. Vsako leto ko sem starejši, spoznavam duhovne in družinske vrednote in v tej smeri bom vzgajal tudi svoje otroke. Ne pozabimo da je Bog ljubezen. In kaj je lepšega v življenju kot ljubezen do drugega.
Še vedno si samski. Ti lahko pomagamo na tedniku Kmečki glas, da ti najdemo dekle iz podeželja?
Zelo bi bil vesel pomoči (med smehom). Vem, da bo prišla enkrat pravo dekle, sorodno po duši in bo z mano z veseljem zaplesalo valček na »te domače viže«.