In to kljub temu, da je bila prepričana, da bi lahko to priznanje podelili katerikoli slovenski kmečki ženski, ki nadaljuje tradicijo družinskih vrednot, gospodarjenja na kmetiji in ohranjanja kulturne dediščine.

Družina Sedonja se že leta ukvarja s poljedelstvom in rejo plemenskih svinj in prašičev pitancev. Iz skromnih 30 arov površin, ki so Mimici in zdaj pokojnem Štefanu kupili njihovi starši, da sta si postavila ognjišče, kmetija sedaj obdeluje okrog 70 hektarjev kmetijskih površin, od tega je 40 hektarjev lastnih in redi 30 plemenskih svinj. Glede na to, da vse pujske zredijo doma, pomeni, da prodajo tudi okrog 600 prašičev pitancev, ki imajo ob zakolu od 120 do 130 kg žive mase.

Iz nič postala zgledna kmetija

Mimica se spominja: »Začela sva praktično iz nič. Moji starši, kjer sva živela nekaj let, so nama nedaleč od moje domačije kupili manjšo parcelo in tam je začela nastajati nova domačija Sedonjevih.

Ob gradnji hiše si je Mimica želela velik balkon z rožami. Ko so jo vprašali zakaj vendar si želi tak balkon, ki je bil tedaj nenavaden za gradnjo, je Mimica dejala: »Da bom iz njega opazovala, kako kmetje vozijo gnoj na njive. Po nekaj letih je spoznala, da velja pregovor, da se poje več zarečenega kruha, kot pa pečenega. Mimica je začela sama voziti gnoj na njivo.

Potem ko smo se kot mlada družina vselili v novi dom, je bila hiša zgrajena le do četrte gradbene faze, a smo lasten dom vendarle imeli. S trdim delom, složnostjo, najetimi posojili in veliki pomoči staršev so se porajali prvi uspehi. Tem so sledili vedno novi. Prašičje hleve smo do danes v etapnih gradnjah razširili do te mere, da ima kmetija sodobna ležišča za plemenske svinje in pitališče za 150 bekonov, 240 kubičnih metrov velik koruzni silos na CO2 in še marsikaj.

Pravi, da je seznam načrtov kljub odličnemu rejskemu delu in uspehom pri kmetovanju še vedno zelo dolg. Zagotovo tudi po zaslugi sina Simona, ki se je s pridobljenim znanjem na kmetijski šoli v Rakičanu zaposlil in tudi prevzel kmetijo leta 2005 ter nadaljeval kot eden redkih kmetov naokrog. Poleg Simona je na kmetiji zaposlena tudi žena Marija, otroci Samo, Saša in Staša pa pridno pomagajo pri delu.

Kmetija Sedonja je ena redkih, ki prideluje sladkorno peso pri nas in to že tretje leto zapovrstjo. Lani so imeli povprečni pridelek okrog 75 ton na hektar, posajenih imajo okrog 6 hektarjev. Pridelek so prodali na Hrvaško in za tono prejeli okrog 33 evrov. Če bi bila Tovarna sladkorja Ormož še v delujočem stanju, bi lahko prejeli tudi do 10 evrov več za tono. Tako pa veliko odštejejo za prevoz na tuje. Mimica se spominja, kako dober zaslužek so prejeli včasih, ko so prodali sladkorno peso na dveh hektarjih in nato celo na desetih. Pravi, da so to bili časi, ko so pokrili stroške gospodinjstva s prodanim mlekom dveh krav molznic in dveh telet v tekočem letu. Danes ni dovolj 50 krav, da bi preživeli.

Društvo kmečkih žena in deklet Sončnica

Delo na društvenem področju v ospredje postavlja zadolžitve v Društvu kmečkih žena in deklet Sončnica, ki povezuje ženske na območju občine Tišina in Mimica je bila med ustanovnimi člani društva. Pripravljajo in izvajajo niz izobraževalnih in gospodinjskih tečajev, uspešne pa so bile tudi na številnih razstavah in tekmovanjih. Pri tem jim med drugimi daje tudi Mimica številne izkušnje. Mimica dodaja, da jo skrbi visoka povprečna starost članic v društvu. Ni podmladka in to je nevarnost, da društvo enkrat v prihodnosti preneha z delovanjem.

Posebna mapa, ki nam jo s ponosom pokaže, je prepolna priznanj in pohval. Od regijskih kulinaričnih razstav in tekmovanj do državne razstave Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, kjer je za makovo potico doslej prejela dve zlati priznanji, za orehovo pa po eno srebrno in bronasto. Društvo je bilo zelo delovno pri promociji in zaščiti Prekmurske šunke in drugih domačih mesninah. Kot člani Društva za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot se udeležujejo vseh strokovnih izobraževanj, s svojimi izdelki pa redno sodelujejo tudi na tradicionalnih ocenjevanjih. Aktivno sodeluje tudi v prizadevanjih društva za zaščito prekmurske gibanice in na njenih ocenjevanjih, v veliko pomoč z nasveti ali pri peki pa je tudi številnim piscem kulinaričnih del od blizu in daleč.

Mimica je odlična kuharica in z nami je delila odličen recept za pripravo Bujte repe.

Sestavine:

–          1 kg kisle repe

–          70 dag mastnih prašičjih kosti

–          2 dcl prosene kaše

–          4 žlice masti

–          2 žlici moke

–          1 čebula, česen, lovor, sol

Priprava:

V mrzlo vodo damo kuhat kosti. Kosti kuhamo okrog 30 minut, nato dodamo kislo repo in proti koncu še proseno kašo. Iz kuhanih kosti poberemo meso in ga damo nazaj v repo. Repi dodamo začimbe in naredimo prežganje. Za boljši okus lahko dodamo sok od pečenke.

Težave na podeželju

Mimica Sedonja je kritična do sedanjega sistema neposrednih plačil. Pravi, da številni samo pokosijo površine in prodajo seno ali površine le zmulčijo, da dobijo letne subvencije za obdelavo. Na ta način so tudi najemnine precej višje, saj je zaradi tega manj kmetijskih površin na razpolago. Skrajni čas je, da se uredi status aktivnega kmeta, da dobijo neposredna plačila kmetje, ki pridelujejo in prodajajo izdelke. Prodaja bi se dokazovala z računi in na ta način bi subvencije dosegle svoj namen, to je da se subvencionira prodaja hrane.

Z zaskrbljenostjo opazuje, kako vse manj kmetov kmetuje naokrog, kot vzrok navaja nizke odkupne cene pridelkov ter bojazen mladih fantov, da če prevzamejo kmetijo, bodo težko našli družico, ki bi jim bila v pomoč pri delu in ustvarjanju družine. Mladi se ne odločajo za kmetovanje, ker ne vidijo v dejavnosti prihodnosti. Zaradi spremenljive zakonodaje in spremenljivih odkupnih cen si ne morejo načrtovati prihodnosti. Kmetije se opuščajo, ker se mladi raje zaposlijo, kot pa da bi životarili na majhnih in neperspektivnih kmetijah. Najprej se začne z izpraznjenjem hleva in ko gre enkrat živina ven iz hleva, kmetje nikoli več ne naselijo živali nazaj.

Moti jo tudi, da je za številne kmetovanje moteče. »Moti jih hrup, ko orjemo, moti jih smrdeča gnojevka, morebitne onesnažene ceste ob siliranju. Sami si želijo živeti na podeželju in če nekdo pride živeti na vas, naj podpiše uradno izjavo, da se strinja z vaškim življenjem in da mu kmetovanje ne bo moteče. Sicer pa naj taki ne pridobijo dovoljenja za gradnjo hiše,« pravi Mimica, ki dodaja, da so še posebej občutljivi iz družin, kjer se je nekoč kmetovalo.