Kamioni z mlekom so stali pred mejo in nismo vedeli, kako se bo vse izšlo. Tako se je nadaljevalo iz tedna v teden.« A po znižanju odkupne cene na okoli 30 centov za liter, je poleti in predvsem jeseni, bilo mleko spet bolje plačano. Tako kmetje dobijo z vsemi dodatki okrog 35 centov za liter mleka.

Mlekarska zadruga Ptuj združuje nekaj več kot dva tisoč kmetov, vendar je okrog 800 aktivnih, ki se ukvarjajo s prirejo mleka. Tudi lansko poslovno leto so sklenili uspešno in z dobičkom (brez vsakih kreditov). Letni odkup je znašal že blizu 75 milijonov litrov (večina od štajerskih kmetov), kar je 10 milijonov več kot leto poprej. Njihov glavni kupec so bile in ostajajo Pomurske mlekarne, sledijo Ljubljanske mlekarne, slabo tretjino pa še vedno prodajo v tujino, predvsem Italijo, v času korona krize pa so našli tudi priložnostne kupce v drugih državah.

Visoka povprečna odkupna cena je odraz kakovosti mleka, ki jo dosegajo njihovi dobavitelji. Ker je kakovost pri plačilu mleka izrednega pomena, tudi rejci ne gledajo vedno le na količino mleka, ampak tudi na kakovost. Povprečna vsebnost maščob v odkupljenem mleku tako v povprečju znaša 4,20 odstotka, mlečnih beljakovin pa 3,50 odstotka. To je štiri do pet centov doprinos k osnovni ceni.

V povprečju 33 centov za liter mleka

Če je bilo leto 2019 je bilo eno boljših let glede na gibanje cene mleka, povprečna izplačana cena kmetom je namreč znašala 34,9 evra za sto kilogramov mleka, kar je bila najvišja dosežena cena v zgodovini MZ Ptuj, pa je bilo lani nekoliko slabše. Pa vendar, v povprečju še vedno 33 centov za liter in Petrovič dodaja, da so pri njih odstopanja do deset odstotkov navzgor in navzdol, če kot izhodišče vzamemo 33 centov za liter odkupljenega mleka. Kar je več, so odstopanja, za katere je kriva kriza ali pa gospodarsko stanje. Predvsem kadar si nista povpraševanje in ponudba usklajeni. Tedaj lahko razne špekulacije privedejo do velikih odstopanj, tako navzgor kot tudi navzdol. Nazadnje se je to zgodilo leta 2016, ko so bile ukinjene kvote za mleko. Ponudba se je hitreje povečevala kot povpraševanje, odkupna cena se je zniževala. Rejci so nato začeli zmanjševati črede in odkupna cena je šla v drugo skrajnost,« pravi Petrovič, ki upa, da bo takih odstopanj čim manj.

In kaj meni o odkupni ceni mleka v prihodnje. »Najbolj od vsega si želim, da bi odkupna cena pokrivala stroške pridelave, vendar žal ne moremo plačati več, kot za mleko dobimo. Višja odkupna cena bi bila dodaten motiv, da bi se kmetje dolgoročno odločali za prirejo mleka, vendar se bojim, in tudi podatki kažejo, da se bodo številni kmetje, predvsem rejci, ki namolzejo do 50 ali 100 tisoč litrov mleka na leto, odločili, da prenehajo s prirejo. Prvi velik preizkus bi lahko bilo leto 2028, če bo sprejet predlog prepovedi vezane reje goveda v sklopu ukrepa dobrobit živali. S koncem vezane reje lahko propadejo številne slovenske govedorejske kmetije, saj večina obstoječih hlevov ni možno ustrezno prenoviti, za prosto rejo pa so premajhni. Če se bomo odločili za ta ukrep, lahko pričakujemo, da bomo iz neto izvoznika mleka, postali odvisni od uvoza še na področju mleka. Da ne govorimo o posledicah v turizmu zaradi zaraščenosti krajine. Kdo bo potem obdeloval površine? Govedoreja je še vedno glavna kmetijska dejavnost, da je naše podeželje obdelano.«

Čakalna lista za »nove« člane

V Mlekarski zadrugi Ptuj ustvarjajo 31 milijonov evrov prometa s šestimi zaposlenimi, kar predstavlja manj kot 1,5 odstotka funkcionalnih stroškov. Zanimalo nas je, kakšni so pogoji za pridružitev k zadrugi. »Če kmet izrazi interes, da bi bil član zadruge, ga uvrstimo na takoimenovano čakalno listo, preverimo kako bi bil izvedljiv odvoz mleka oziroma ali se nam izplača ustvariti nove odkupne poti, če je na območju več rejcev, ki bi z nami sodelovalo. Zavedati se moramo tudi, da ni lahko kar čez noč prodati nove velike količine mleka. Tako moramo iskati tudi nove trge, mlekarne, ki bi bile pripravljene korektno sodelovati z nami,« pravi Petrovič, ki dodaja, da so viški mleka predvsem od marca do junija, medtem ko je najmanj mleka v novembru in decembru. Mesečna razlika je tudi do 800 tisoč litrov mleka, kar pomeni, da moramo prodati dodatnih 30 cistern mleka.

Janko Petrovič: »Z zaskrbljenostjo spremljam naše rejce in njihovo prirejo v bližnji prihodnosti. Tržna ekonomija zahteva vedno večje črede. Že preprost izračun kaže, da če so na kmetiji zaposleni dva, včasih tudi štirje člani družine, morajo mesečno prodati vsaj 30 tisoč litrov mleka, oziroma več kot 300 tisoč litrov mleka na leto. Vse drugo bo postalo nerentabilno. To pomeni okrog deset tisoč evrov prihodkov, najmanj 6500 EUR znašajo stroški za prirejo. Torej ostane zgolj 3.500 EUR za bruto plače in ostale malenkosti za vse zaposlene. Kje je denar še za plačevanje kreditov v primeru kakšnih večjih gradenj. Številni kmetje so namreč v zadnji letih zgradili velike hleve, se zakreditirali tudi v višini 500 tisoč evrov in več. Če na delovno silo ne ostane vsaj 1000 EUR bruto, ni prave računice pri kmetovanju. Namreč kmetje ne poznajo ne petka, ne svetka in ne praznikov. Vsak dan pri njih je deloven in svoje delo morajo znati tudi ceniti. Minili so časi, da je kmetija, ki je oddala 100 tisoč litrov mleka na leto in živela kot »kralji«.«

Glede na to, da veliki in mladi kmetje prepoznavajo, da jim ta oblika panožnega združevanja dolgoročno pomaga pri poslovanju in nadaljnjem razvoju dejavnosti, bi bilo smotrno in dobro nadaljevati s strateškimi združevanji različnih zadrug s ciljem skupnega nastopa na trgu. Zato imajo registrirano tudi organizacijo proizvajalcev, ki jim omogoča panožno združevanje različnih poslovnih subjektov z že omenjenim ciljem. Vendar v Sloveniji je to zaenkrat še vedno težko, saj se ustavi že pri skupnem nakupu repromateriala. Vse dokler bo takšna miselnost, bo tudi povezovanje težko, saj ko direktor predstavi upravnemu odboru svoj pogled, da to ni mogoče, je za člane to dovolj. Pa četudi niso argumentirani. Kmetje kot lastniki zadrug bi se morali veliko bolje zavedati, da brez povezovanja na različnih nivojih ne bo šlo. Prihodnost bo morala biti v skupni nabavi in skupni prodaji, tako v mlekarski dejavnosti kot kakšni drugi.

Nevarnost iz Vzhoda Evrope

V zanimivem pogovoru sva z direktorjem zadruge spregovorila tudi o konkurenci z Vzhodnih evropskih držav. »Če se najprej dotakneva embarga Rusiji, je bil to strel v lastno koleno. Rusija se lepo razvija postaja samooskrbna z večino pridelkov in izdelkov. Ne le to. V številnih dejavnostih imajo že presežke, ki jih prodajajo na daljni vzhod. Bližje nam, to je Češka, Poljska, Madžarska pa se tudi kmetijstvo hitro razvija. Veliki kompleksi omogočajo gradnjo velikih hlevov za 1000 krav molznic. To je postal standard, saj na ta način dnevno namolzejo za cisterno mleka, kar pomeni okrog 25 tisoč litrov mleka. To je za kupca oziroma mlekarne idealna količina mleka za nakup in glede na zaokroženost kompleksa primerno velika farma. Prireja litra mleka je tako precej nižja kot pri nas, tudi za deset centov in več so lahko stroški nižji po litru. Le kako naj tekmujejo naši kmetje s takimi kompleksi,« se sprašuje Petrovič, ki dodaja, da je to težava tudi za njih pri prodaji mleka različnim mlekarnam v tujini in se morajo zato pri prodajni ceni ves čas prilagajati. Velja pa, da je Mlekarska zadruga Ptuj zaradi kakovostnega mleka, količin in pa natančnosti pri poslovanju zelo trd pogajalec pri prodajni ceni mleka. »Za naše kmete si hočemo vedno izboriti najboljšo ceno, a vedno so meje, kar morajo tudi kmetje razumeti, ko dobijo mesečni obračun in plačilo mleka.«

»Ne le za mleko, tudi pri nakupu repromateriala na Mlekarski zadrugi Ptuj stremijo, da svojim članom zagotovijo kar se da nizko nabavno ceno. »Kmetje morajo imeti kar se da nizke stroške pri nabavi in želimo jim zagotoviti, da čim več semena, gnojil, škropiv ali drugega materiala kupijo pri nas. Če ga kupijo drugje nismo nič nejevoljni, vsekakor je to odločitev posameznika. Le tako bodo kmetje uspešno poslovali in še naprej kmetovali.«