Živina na paši spada med najlepše prizore našega podeželja, pa vendar niso vsi takega mnenja. Govedo namreč po mnenju številnih ekstremnih okoljskih in veganskih organizacij ter tudi proti kmetom naravnanih vlad predstavlja globalno grožnjo. Grožnjo, ki lahko dolgoročno povzroči izumrtje človeške rase. Zadnje tedne so posebej nastrojeni proti »uničujoči« živinoreji.

To je malo grob uvod, ki pa ni daleč od realnosti. Tudi zato, ker se vsakodnevno srečujemo z zapisi pa tudi s pripravo zakonodaje, ki živinorejcem povzroča vse več skrbi. Namesto da bi bili vsi kmetom hvaležni, ker pridelujejo hrano in skrbijo za poseljeno podeželje in ohranjanje kulturne krajine, se jih javno označuje kot drugega največjega onesnaževalca tal in ozračja, krivca za izgubo biotske raznovrstnosti in največjega porabnika vode nasploh. Poleg onesnaževanja tal, vode, izpuščanja metana in ogljikovega dioksida, kar vse se pripisuje kmetom, pridelujejo tudi meso in mleko, ki sta »zdravju škodljiva«. To smo že večkrat slišali od doktorjev, strokovnjakov in tudi politikov najvišjega državnega vrha. Nič čudnega, da potem mnogi temu samo brezglavo sledijo. »Mleko in meso sta strup za telo, govedoreja pa nepotrebna dejavnost. Če bi vsi prebivalci Slovenije zmanjšali porabo govedine za 1 kg, bi za toliko zmanjšali ogljični odtis, kot da umaknemo iz cest 70 tisoč avtomobilov« Takšne in podobne so izkrivljene izjave, na katere pa žal mnogi nasedajo.

Bomo morali postati herbivori, kot se strokovno naziva rastlinojedce? Nekateri dogodki kažejo, da smo na poti k temu. Veganske organizacije vdirajo v hleve, skrivaj snemajo v klavnicah, pred mesnicami prirejajo proteste ter tako ljudi odvračajo od nakupov. To seveda za politične predstavnike ni kaznivo, celo priporočljivo je. Nenazadnje je meso »zdravju škodljivo« in če ga ne bomo več jedli, bomo postali boljša družba, ki skrbi za čisto okolje.

Zagonska podjetja se pripravljajo na prihodnost. Prav te dni so javnosti pokazali svoj izum – meso iz rastlinskih beljakovin. Med tremi kosi ga je nemogoče prepoznati, ima okus po mesu in tudi pri peki se obnaša kot meso – naredi slastno skorjico. Ampak, zakaj mora imeti rastlinski izdelek izgled mesa? Saj so učili, da je meso škodljivo za zdravje.

Zakaj so potrebne rastlinske pleskavice in čevapčiči? Ker imamo vsi v sebi zasidrano nostalgijo po mesu! Možgane pa mnogi oprane! Kako si lahko drugače razlagamo aplavz v Državnem zboru, ko je nasprotnik kmetovanja pozval, naj se pri nas preneha z živinorejo, zapuščene hleve pa uporabi za pridelavo gob. Po njegovem mnenju so zaposleni v klavnicah zapiti nasilneži, otroci pa imajo življenjske travme, ker so priča kolinam na domačih kmetijah.

Dnevno prebiramo pretirane zapise, da okoljevarstveniki že dalj časa opozarjajo, da je uživanje mesa – še posebej govedine – slabo za naš planet oziroma za segrevanje ozračja in ogljični odtis. Metan, ki ga krave proizvajajo med prebavljanjem krme, naj bi bil celo veliko nevarnejši toplogredni plin kot ogljikov dioksid, ki ga v zrak izpuščamo s sežiganjem fosilnih goriv. Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije se je koncentracija metana povečala za 262 % glede na leto 1750. Pretirani so tudi podatki, da okoli 40 % globalnih emisij metana prispeva govedoreja oziroma okoli 1,4 milijarde govedi, ki se jih po svetu redi za prehrano ljudi. Zato znanstveniki že svetujejo, naj se kravam pripravlja poseben krmni obrok, ki bo spodbujal rast bakterij, ki ne proizvajajo toliko metana. Tako naj bi zmanjšali izpuste za 50 %. V Nemčiji pa »umne glave« predlagajo bolj enostavno različico, in sicer zmanjšanje staleža govedi za polovico.

Čaka se še odgovore bruseljskih uradnikov, ki v pisarnah neutrudno pripravljajo in na hitro sprejemajo zakonodajo. Najbrž bo tudi za krave sprejetega nekaj v smeri namestitve katalizatorjev, ki bodo lovili nastali metan ob izrigavanju in … Če pa to ne bo mogoče, pa se bo po vzoru Nove Zelandije zaračunavalo emisije metana za rejne živali. Da se to obeta, potrjujejo tudi razmišljanja vlad na Danskem in v Nemčiji, saj naj bi tako lažje in hitreje postale podnebno nevtralne in izpolnile cilj do leta 2050.

Omejitev za živinorejo bo zagotovo več. V prvi vrsti si lahko obetamo vse manj evropskih plačil za rejo živali. Ob visokih stroških repromateriala se lahko uresničijo napovedi, da bo odkupna cena mesa in mleka padla … Težave so s sosedi, ki jim smrdi gnojevka, moti hrup in umazane ceste. Kmet pa je žal za mnoge le še nebodigatreba, ki je po naključju umeščen v podeželje, ker so že njegovi predniki živeli in kmetovali tam. Je mogoče, da prišleki iz mest celo slavijo zmago, ko kakšna kmetija v njihovi bližini »ugasne«?