Roman Žveglič je namreč življenjski, dobro pozna kmetijstvo, nenazadnje obdeluje dobrih 25 hektarjev kmetijskih površin in redi skoraj 80 telic in bikov za meso, in pravijo, da bodo z njim največ pridobili prav kmetje. Namreč Roman pozna problematiko in poskušal se bo truditi, da bo kmetovo življenje malo manj birokratsko zapleteno, še bolj pa si želi, da bodo kmetje za oddani pridelek ali izdelek dobili primerno plačilo.

Roman nas je pričakal na domači kmetiji v Stržišču pri Zabukovju oziroma Sevnici. Čeprav se je izučil za ključavničarja na železniško elektro kovinarski šoli v Ljubljani in si pridobil poklicno izobrazbo, se je po desetih letih dela odločil, da bo kmetoval. Tako se od leta 1993 naprej ukvarja z živinorejo, redil je prašiče, sedaj pa zadnja leta predvsem govedo za meso.

Reja telic za meso trenutno nerentabilna

»Lepo priraščajo,« nas je pozdravil z nasmehom in ponosno pokazal na svoje živali. Telice in bike redi v boksih, ki jih je sam izdelal, saj bi bila gradnja novega hleva prezahteven zalogaj za kmetijo. Površine so pod strmim naklonom in drugega kot reja in paša telic trenutno pri taki odkupni ceni ne pride v poštev. In ko Romana vprašamo, ali bo za njih prejel pošteno plačilo, se takoj razgovori. »Če bi jih oddal danes, zagotovo ne. Reja govedi je v krizi in vse bomo naredili, da se bo odkupna cena čim prej zvišala. Če bo šlo tako naprej, ne bo nihče več hotel rediti mlado pitano govedo in številne kmetije bodo opustile prirejo in površine se bodo začele zaraščati. Tega ne smemo dopustiti. Krivda pa bo predvsem na plečih živilsko predelovalne industrije in trgovine, ki še vedno uvažajo meso.

Kmetje večkrat potarnajo, da je treba imeti v hlevu vedno več živali za preživetje. »Tudi pri nas je tako. Nekoč je vsa družina preživela z desetimi repi v hlevu. Sedaj ne bo več dovolj sto živali na leto. Ponudba in povpraševanje krojita odkupne cene in dobiček na kmetiji je vedno manjši oziroma ga ni. Da pri tem kmetje pri vhodnih stroških sploh ne upoštevamo svoje delo, kar je najbolj žalostno.

Tradicija kmetovanja

Roman je prevzel kmetijo pri 30 letih starosti od zdaj že pokojnega očeta Karla in mame Marije. Mladostni zagon pri kmetovanju se je hitro pokazal v naprednih rešitvah pri reji krav dojilj. Bil je eden prvih rejcev šarole pasme goveda. Namreč pasma se je izkazala kot pašno govedo in Roman je stremel, da bi bili stroški prireje čim manjši, ob visokem prirastu. In izkazalo se je hitro, da je to izvedljivo s pašo omenjenega goveda na čredinkah.

Kljub težkim pridelovalnim razmeram na OMD območjih pa volje za kmetovanje pri Žvegličih ni nikoli zmanjkalo. »Če sem se lahko do pred nekaj let zanašal na starše, da so nakrmili živino, je sedaj drugače. Delo na zbornici mi vzame veliko časa in ko pridem domov iz službe, moram pripraviti krmo za dva, včasih tudi za tri dni. Večja dela, kot so odstranjevanje gnoja, dela okrog hiše, opravljam v soboto, medtem ko čez teden lahko naredim le najnujnejša dela. Nekoliko več organizacije bo potrebno od spomladi naprej, ko bo treba pripravljati krmo za živali. Vsekakor pa dolgoročno ne mislim zmanjševati črede. Moje površine bodo še naprej skrbno negovane, največje brežine pa popasene in se ne bodo zaraščale.

Večji del leta so telice na paši, kjer se dobro počutijo. To se kaže tudi v dobrem prirastu, ob predpostavki da poleg paše dobijo še energetski obrok in mineralno-vitaminski dodatek. Brez tega ne gre pri pitanju in skrbno načrtovan obrok poleg dobrega prirasta in krajšega obdobja pitanja, prinese tudi manj presnovnih in drugih težav. V zimskem času pa je krmni obrok predvsem na senu, koruzni in travni silaži ter beljakovinskem koncentratu in mineralno-vitaminskem dodatku. Pazim vedno, da imajo živali dovolj surove vlaknine, da ne prihaja do drisk.« Da je krmni obrok skrbno načrtovan in usklajen potrjujejo tudi tehtanja živali v posameznem obdobju pitanja: »Če prirasti takrat niso optimalni, krmni obrok malenkostno spremenim. Tudi zato je dobro imeti analizo krme, saj tako hitro vidiš, katerih hranilnih snovi v obroku je premalo in katerih preveč.«

Meso mora biti plačano več kot 3,50 EUR za kg

V mislih se vedno vračamo na nizko odkupno ceno mladega pitanega goveda, zato Romana vprašamo, ali je njegova reja rentabilna. »Zaenkrat ne more biti. Da bi kaj zaslužil in da bi bilo plačano moje delo, bi morala biti odkupna cena več kot 3,50 evra za kilogram mesa. Pri takšni zagotovljeni odkupni ceni na podlagi dolgoročnih pogodb, bi številni rejci imeli veselje in motiv za kmetovanje. Vsekakor ne more biti ta razlika pol evra v prid rejca vzrok, da bi se maloprodajna cena mesa nato zvišal za evro ali dva, kot trgovci to radi prikažejo. Pred meseci smo pripravili izračune, katere ste v tedniku Kmečki glas tudi predstavili in pri biku s 400 kilogrami mesa bi rejec zaslužil okrog 200 evrov več, če bi bila odkupna cena 3,50 evra za kilogram mesa. Klavnice in trgovine pa bi še vedno imele okrog 1800 evrov dobička pri prodanem biku. Nekaj ni v redu, da kmet za dve leti pitanja, poleg tega da kupi tele, priskrbeti prostor za rejo, krmo, ovrednotiti svoje delo, prejme dva in pol krat manj kot drugi v verigi oziroma 40 odstotkov od končne prodajne cene. In če je pri nas žival v hlevu dve leti, je pri trgovcu v vitrini največ dva tedna. Dogovor v verigi bo moral biti trden in enakovredno razdeljen med vsemi členi verige. Pri tem se bo spoštovalo kmetovo delo in ga tudi nagradilo. In tudi kmet bo moral imeti do klavnic in trgovin pošten odnos. Torej bo zagotavljal ponudbo. Kar pa iz naše strani ne bo težko, saj bo pošteno plačane bike in telice kmet z veseljem prodal slovenskim kupcem in kakovostno meso ne bo prodano v tujino.

Nadstandard na vsakem koraku

Seveda tudi na Kmečkem glasu upamo, da bo enkrat reja in pridelava za kmeta rentabilna. Pa je prišel ta čas v teh težkih obdobjih? »Vidim številne priložnosti za naše kmete. Poglejte že našo kmetijo in naše živali. Ponosen sem na svoje živali. Pasle so se vse leto, bile na svežem zraku in dobile kakovostno krmo. Takšno meso je nadstandard in vsak kmet pri nas prideluje hrano po višjem standardu. To bomo morali izkoristiti, predvsem s povezovanjem bomo močnejši in imeli večjo ponudbo. In kot sem že večkrat dejal, nas bo morala živilsko predelovalna industrija in trgovina poslušati, če ne zlepa pa zgrda. Če se organizacije tokrat ne bomo povezale in bile enotne bomo res zamudile zadnji vlak za boljše življenje našega kmeta. In s čim bi se v tem primeru lahko hvalili v Evropi? Še naprej s kranjsko čebelo in vse večjo zaraščenostjo. Na drugi strani pa bi uvažali manj kakovostno in hrano brez vsakega okusa. In to bomo vsekakor preprečili,« je trden za svojimi besedami Roman Žveglič.