Država je predvidevala, da bo rešila stanje z dodatkom v višini 167 EUR oziroma 100 EUR (nad 24 mesecev starosti) za pitanega bika, pa se je izkazalo, da je bila to le kaplja v morje. Kriza se je pravzaprav šele dobro začela za govedorejce in kmetje pozivajo ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da naj takoj pristopi k reševanju sektorja. Sicer se govedoreji pri nas zelo slabo piše.

Klavničarji so pred uvedbo kriznega dodatka za sektor govedoreje plačevali za meso tudi do 3,15 evra za kilogram mesa, ko pa so sprejeli dodatek, je cena takoj padla na 2,90 do 3,00 EUR za kilogram, pravi rejec iz celjskega območja, ki zaradi nadaljnje prodaje želi biti neimenovan.

»Prejšnji teden sem prodal nekaj živali v zakol (biki so bili stari do 24 mesecev in so imeli nekaj manj kot 500 kg mesa) in klavničarji so mi priznali, da je odkupna cena zelo nizka. In sicer so mu ponudili okoli 3,00 evre za kilogram mesa, če jim proda bika starega do 24 mesecev neposredno, če pa bo šel odkup preko zadruge pa bo odkupna cena od deset do dvanajst centov nižja. Kot je pri nas žal že navada, se je odkup izvršil mimo zadruge.

Rejec nadaljuje: »Za 260 kilogramskega bika plačam 760 evrov. Kupovati jih moram iz Madžarske, saj pri nas ni na trgu dovolj telet. Za visoko prodajno ceno v Evropi so krivi predvsem Turki, ki pokupijo skoraj vse živali. Za križance z limuzinom plačajo celo 800 evrov in več,« pravi rejec, ki redi bike že 40 let. Trenutno je moja izguba po biku pitancu v višini 250 evrov za žival.

»Ne razumem več našega trga. Po eni strani poudarjamo lokalno samooskrbo in uvažamo govedino in prašičje meso iz držav s sumljivim poreklom. Sprašujem se, kako je bilo to meso prirejeno. Ali po enakih standardih kot pri nas? Zagotovo ne, saj bodo izvozili le tisto, kar pri sebi ne morejo prodati. Razumljivo mi ni niti poudarjanje, da se je poraba mesa zmanjšala. Gostinski obrati, zavodi, tovarne so bile zaprte, vendar to ni razlog za zmanjšanje porabe mesa. Ljudje morajo jesti in so si sami kuhali, mogoče se je v tem času porabilo še več mesa, le da ne slovenskega,« razočarano ugotavlja rejec, ki upa da bo doživel v življenju, da bo slovenska govedina cenjena ne le pri kupcih, ampak tudi pri klavničarjih. »Ne sme biti vodilo naših podjetij le dobiček, kaj bomo pa jedli in kaj bo s slovenskim rejcem goveda, pa ni važno. Pozivam vse nevladne kmečke organizacije in klavničarje naj se usedejo za mizo in naj jo ne zapustijo vse dokler ne bo dogovora o trdnem sodelovanju. Ne verjamem, da klavničarji kupujejo cenejšo govedino od tri evre za kilogram v tujini. Taka cena je trenutno že pri nas. Nenazadnje je še ena pot; da se nevladne kmečke organizacije in klavničarji skupno uprejo trgovini in si sami predpišemo cene. Tako prodajne, kot tudi odkupne. Trgovina ne bo zdržala dolgo brez našega mesa.