Za nami je še eno leto, ki je bilo in je še vedno za kmetovanje precej težko. Žarek upanja za rejce krav molznic pokazal šele ob koncu leta, ko so se začele odkupne mleka počasi zviševati, vendar smo še daleč od cen, ki bi pokrile stroške prireje. Zadovoljni so tudi rejci mladega pitanega goveda, a ne pri nas. V državah EU je odkupna cena že spodobna, naše klavnice pa so »zaspale« in že celo večnost plačujejo nekaj deset centov več kot tri evre za kilogram mesa in za kolegi iz sosednjih držav zaostajamo že za najmanj pol evra. Cena hmelja se je ustalila, medtem ko za poljedelsko in prašičerejsko dejavnost upamo, da bo tudi za njih posijalo sonce, saj je iz leta v leto slabše stanje na trgu.

Stanja ne bodo rešili naši agrarni ekonomisti z izjavami, da bo le povečevanja konkurenčnosti oziroma povečevanja učinkovitosti edini izhod iz slabih ekonomskih razmer, ki jih imamo v kmetijstvu pri nas. Država, Evropa ali kdo drug ne bo reševal ekonomske težave kmeta. In če bodo kmetje predragi, jim nihče ne bo odkupil hrane. Tudi ministrova medijska promocija lokalno pridelane hrane, ki bo potekala pod sloganom “Naša super hrana«, bo težko pripomogla, da bo odkupna cena mesa na ravni, ki jo plačujejo avstrijske in nemške klavnice. Ne bomo jo rešili niti mi, z razglabljanjem v uvodniku, kaj bi morali narediti, da bi bila slovenska pridelava in prireja cenjeni.

Več v tiskani izdaji Kmečkega glasu.