Kozolec je pomembna značilnost slovenskega etničnega prostora in je primer ljudske arhitekture. V stoletjih se je izoblikovalo več tipov kozolcev, ki so značilni izključno za naše kraje. Je gospodarsko uporaben objekt za sušenje in spravilo poljskih pridelkov – predvsem za žito in za krmo, najbolj je namenjen za spravilo sena, a kot posebno in enkratno slovensko značilnost se da uporabiti tudi za različne druge namene.

Država bi morala oblikovati strategijo za ravnanje s to dediščino, saj je kozolec na Slovenskem bogastvo, slovenska posebnost in značilnost. Najprej se moramo zavedati, kako pomembna je ta dediščina za nas in tudi kako pomembna je v mednarodnem meril.

Za dediščino, kot je kulturna krajina s kozolcem, je zelo pomembno, da se ohranja tudi njena tradicionalna uporaba. Težava je v tem, da se ne, zato pogosto kozolci propadajo ali pa se ne uporabljajo zaradi posodobljenega, drugačnega načina kmetovanja. Prenovo kozolcev, za katere bi bilo ugotovljeno, da imajo posebno vrednost, bi bilo treba denarno podpreti, lastniki kozolcev pa bi morali pri prenovi sodelovati s strokovnjaki.

Za Slovenijo je značilno, da na eni strani kozolci propadajo, drugje pa si ljudje znova želijo, da bi jih imeli, ohranili ali obnovili ali pa na novo postavili. Tako je bilo tudi na Makutah nad Uršnimi seli, kjer je Lado Rauh v postavitev kozolca vložil precej truda in tudi denarja. Koliko ur in evrov je šlo v objekt, niti sam več ne ve – gotovo veliko, saj gradnja po načrtih, kjer so iz lesa vsi zatiči in sestavni deli, bistveno podraži naložbo. A danes je kozolec lastniku v ponos ter vreden pohval in občudovanja številnih obiskovalcev.