Še največkrat smo bili v preteklosti priča kakšnemu skupnemu nakupu enostavnih sadilnikov krompirja ali sejalnic koruze, enovrstnega nošenega silokombajna ali cistern za gnojevko in trosilnikov organskega gnoja. Skratka strojev, ki se uporabljajo enkrat ali dvakrat na leto. Pa tudi tu je prihajalo večkrat do nesoglasij med kmeti, še posebej, če je kdo stroj po uporabi vrnil pokvarjenega. Ko smo pred kratkim slišali za dobro sodelovanje med tremi mladimi kmeti v vasi Zavodnje nad Šoštanjem, smo se seveda takoj odpravili na obisk in za vas pripravili zanimivo reportažo o skupnem sodelovanju tako pri nakupih strojev kot tudi pri skupnem delu. Kmetija Medved, kmetija Ročnik in kmetija Videmšek že od leta 2015 sodelujejo pri delih na travinju in polju, zadnja leta tudi pri nakupu strojev. Pa pojdimo po vrsti. Začetek sodelovanja v letu 2015 Leta 2015 je bila v Zavodnjah poroka. Na njo so bili povabljeni tudi Marta in Gregor Ročnik, Martin in Anja Medved ter Irena in Kristjan Videmšek. Če je za prva dva gospodarja veljalo, da sta bila na poroki brezskrbna, pa je bil Kristjan nervozen, saj ga je jutro zatem čakala košnja. Odlašati se ni smelo, saj se je že dva dni kasneje pripravljalo k dolgotrajnemu deževju. Ostala dva gosta sta ga kaj kmalu potolažila, da naj ne skrbi zaradi košnje, saj mu prideta v pomoč. In ostala sta mož beseda. Že dopoldne so trije traktorji s kosilnicami hrumele po površinah, popoldne se je krma že obračala in bila naslednji dan tik pred dežjem tudi pospravljena. Seveda je po delu sledilo druženje in beseda je dala besedo, da ideja o skupnem delu sploh ni tako slaba. Storilnost se je namreč zelo povečala, saj je vsak opravljal svoj del opravila in tudi pokrivanje silosa po siliranju je bilo hitro in učinkovito. »Pokrivanje silosa je za nas najbolj nehvaležno opravilo na kmetiji. Ko misliš, da si s siliranjem že končal, te čaka še zadnje tlačenje in dolgotrajno pokrivanje s folijo in vrečami, da je delo res dobro opravljeno. Če si sam s svojo družino, je delo precej težje, kot pa če ga opravljamo skupaj. Pri nas ni prelaganja tega dela na prihodnji dan, saj se fermentacija krme začne takoj in po petih urah nastane že toliko plinov, da deluje kot konzervans. Velika napaka je, da se krma tlači in pokriva dan po siliranju. Ko tlačiš s traktorjem krmo, iztisneš iz krme precej dragocenih plinov in s tem začetek konzerviranja prestaviš za nekaj dni, da se nadomesti zrak in ustvari anaerobne pogoje. Tako pa najprej skupaj pokrijemo silos, nato pa se ob »pojedini« družimo s svojimi družinami. Kjer se silira, tam se na koncu tudi pripravi večerja, ki jo pripravi gospodinja kmetije. Ko delajo skupaj, so žene same v hlevih in opravijo vso delo. Včasih tudi teden dni, kolikor časa traja spravilo krme.« Kmetija Ročnik, po domače Kmetija Potočnik: Obdelujejo 40 hektarjev kmetijskih površin, redijo 130 glav goveje živine, od tega je 60 krav molznic. Letno namolzejo 700 tisoč kg mleka. Partnerska kmetija Podpečan iz Galicije jim enkrat do dvakrat na teden del mleka predela v jogurt in skuto. Te poleg mleka pod svojo blagovno znamko tržijo tudi javnim ustanovam. Na kmetiji živijo Gregor in Marta, otroci David, Johan, pri delu pomagata tudi Gregorjev oče Jože in mama Terezija. Kmetija Videmšek, po domače Kmetija Olet: Na 30 hektarjih redijo 33 krav molznic in še enkrat toliko plemenskih telic. Namolzejo okoli 300 tisoč litrov mleka. Manjši del mleka predelajo na domu, izdelujejo mlade sire z različnimi dodatki kot so orehi, kajenski poper, bazilika, česen, drobnjak, ocvirki, paprika, čili, oljke, mleti in cel poper, ponujajo tudi domačo skuto. Irene se številni spominjajo po sodelovanju na izboru za Mlado kmetico leta 2019, kjer je v močni konkurenci osvojila drugo mesto. Kristjan se je specializiral za predelavo mesa in za lastne potrebe naredi odličen pršut, ki ga zori leto dni. Na kmetiji živijo Kristjan z Ireno, hči Klara, sinova Lovro in Jaka ter Irenin oče Franc in mama Anica.   Kmetija Medved, po domače Kmetija Kožel: Tudi Medvedovi obdelujejo približno 26 hektarjev površin in redijo 34 krav molznic in še enkrat toliko plemenskih telic. Letno namolzejo blizu 300 tisoč litrov mleka. Kot dopolnilna dejavnost imajo prijavljeno gozdarstvo, poleg dela v lastnem gozdu, opravljajo po potrebi gozdarske storitve. Na kmetiji živijo Martin s partnerko Anjo, hči Patricija ter Martinova mama Ivanka. Razvijanje sodelovanja Sodelovanje treh kmetij je pri ostalih kmetih naletelo na kar nekaj pomislekov, celo negodovanja, saj pri nas v Sloveniji velja pregovor, da prej kot pomoč, naj sosedu raje krava crkne. Mladi pa se niso ozirali na pripombe in so šli svojo pot. Podrobno, po vzoru nekaterih zahodnih evropskih držav, so naredili načrt in pravila sodelovanja, ki se jih morajo v majhni skupnosti natančno držati in si zaupati. »Ni odstopanj od pravil, če te kaj moti, bodi jasen in takoj povej, kaj te muči. V tem primeru se da vse pogovoriti in tudi dogovoriti, ne pa da se za hrbtom kuha zamera,« je osnovno pravilo sodelovanja med njimi. Zbrani pravijo, da so sicer kmetija vsak za sebe, vendar imajo skupna dela. Najbolj pomembno je za njih sodelovanje ob vsaki košnji. Najprej se zberejo in naredijo načrt oziroma potek košnje. Komu se gre najprej kositi? Tistemu, kjer je trava v fazi latenja, saj je takrat največja hranilna vrednost. Večkrat se napovedujejo deževja in takrat je treba pohiteti. Takrat se kosijo skoraj vsa površina, vsak dan pri drugemu, včasih tudi do dveh zjutraj in v štirih dneh imajo pospravljene vse površine. Kosijo vsi, Martin z gorskim traktorjem bolj strme in obrobne površine. Še preden je vse pokošeno, že nekdo z obračalnikom obrača krmo, kateremu se kmalu pridružita še preostala dva člana skupnosti. Zgrabljevanje ponavadi opravljata dva voznika traktorja, medtem ko silažni kombajn pobira zgrabek, katerega odvažata v silos dva voznika s transportnimi prikolicami. Pomembno je tudi tlačenje silaže, kjer pa pomagajo preostali člani družine, kjer se silira. Prednosti takšnega sodelovanja so predvsem v hitrejšem in kakovostnejšem spravilu krme. Tako se marsikatero delo naredi pred slabim vremenom in zaradi tega so vzorci analiz krme pokazali boljšo sliko, kot pa če bi zamudili košnjo in na naslednjo priložnost čakali 14 dni. Nenazadnje so kmetije na dokaj strmih območjih in delo v mokrem je lahko zelo nevarno, povrh pa bi bila krma onesnažena s prstjo oziroma nečistočami. Prihranek na denarju kot tudi času je tudi pri spravilu krme iz »doline«, se pravi iz okolice mest Šoštanja in celo Velenja. Tam se vse površine pokosijo oziroma silirajo koruzo vsem v istem dnevu in ni potrebna večkratna vožnja s stroji v dolino. Pa ne le to. Podobno sodelovanje kot pri košenju, izvajajo tudi pri nanosu gnojevke. Takrat najamejo dva velika kamiona cisterni iz Prekmurja s 30 kubičnimi metri prostornine, da jim vozijo gnojevko iz kmetij v dolino, sami pa nato razvažajo s svojimi cisternami po svojih površinah. Tako privarčujejo pri vožnji, posebno pomembno pa je, da ne onesnažujejo cest, kot bi jih, če bi vsakič šli domov po gnojevko. Obračunavanje dela Podobno kot to počnejo pri strojnih krožkih, si Kristjan, Gregor in Martin obračunavajo svoje delovne ure. Vsak vodi svojo evidenco ur in tudi dela. Če se kosi, se to smatra kot nekoliko zahtevnejše delo, kot recimo obračanje krme ali zgrabljevanje. »Dvakrat letno naredimo večji piknik in tam naredimo končni obračun del do tistega dne. Takrat preračunamo ali ima kdo manjko ali viška ur in te ure se nato po našem internem ceniku obračuna. To ne pomeni, da bo dolžnik plačal preostalima dvema denar, ampak se denar nameni v sklad, iz katerega kupujemo skupne stroje. Do sedaj so kupili tri večje stroje, in sicer česalo za sejalnico, dvovretenski zgrabljalnik in lani osemvretenski obračalnik. Prav zgrabljalnik se je pokazal kot dobra naložba, saj se je izboljšala kakovost dela, krma je sedaj precej bolj čista. Podobno pričakujejo tudi od obračalnika. Vsekakor se je s sodelovanjem povečala izkoriščenost strojev in nastaja potreba po večjih delovnih strojih in zmanjševanju stroškov, saj skupaj obdelujejo čez 100 hektarjev kmetijskih površin in redijo 270 glav govedi. Običajno stroj kupi posamezen kmet, lastništvo pa je tretjinsko, kar imajo zapisano tudi v pogodbi. V načrtu imajo sčasoma zamenjati ves strojni park in ga nadomestiti z zmogljivimi stroji. Upajo na kandidiranje na javne razpise za kolektivne naložbe, vendar ne v vsakem primeru. Le, če bo potreba po stroju nujna. Skupna skrb so postale tudi okvare na posameznih strojih. Če se stroj polomi, četudi je v lastništvu posameznika, se strošek popravila deli na tretjino. Če se z njim dela na vseh parcelah, se tudi popravila porazdelijo na vse kmetije, so prepričani sogovorniki. Neprecenljive malenkosti skupnega sodelovanja Skupno sodelovanje je še utrdilo že prej dobre vezi med družinami. Vsako skupno delo je narejeno z dobro voljo in sodelujoči sploh ne poznajo utrujenosti, saj se spodbujajo med sabo. Vedno računajo eden na drugega, tudi ko se nekomu pokvari, recimo mešalno-krmilna prikolica, mu preostala dva priskočita na pomoč. Družine so postali več kot družabniki, postali so prijatelji, ki si zaupajo, preživijo skupaj večje praznike, rojstne dneve in podobno. Druženje je še vedno najbolj pomembno in na podeželju in to spoznavajo tudi njihovi otroci, ki preživijo veliko časa skupaj. Za njih je poskrbljeno tudi pozimi, saj so jim postavili lastno žičnico in na smučišču preživljajo aktivno lepe zimske dni. Po novem si vsaka družina privošči dopust, ostali dve družini poskrbita, da je v hlevu živina dobro oskrbovana, nakrmljena, pomagata pri težjih porodih. Pri Ročnikih in Medvedovih imajo sicer robotsko molžo, pri Videmškovih pa molzišče in jim večkrat priskoči na pomoč mama Anica. Med smehom povejo, da se pri oskrbi druge živine še bolj potrudijo, kot pa bi se v svojem hlevu, saj nihče ne želi, da bi se o njem govorilo kot o slabem gospodarju. S sodelovanjem so tudi njihovi starši malo bolj razbremenjeni, čeprav se še vedno zelo zanesejo na njih in so jim vsakodnevno v pomoč. Da je prijateljstvo med njimi res pristno, smo se tudi sami prepričali ob druženju z njimi, saj so nam pripovedovali številne doživete zgodbe, ki so jih preživeli skupaj. Pa naj si bodi hribolazenje, tekmovanje v jahanju krav, ali pa običajno delo v gozdu, zidanju objekta ali pa pomoč v nesreči. Vsekakor pa si druženja v nesreči ne želi prav nihče izmed njih, vsa ostala druženja pa želijo še nadgraditi.

Na prireditvi, kjer se je zbralo lepo število okoliških kmetov, so na odprtju spregovorili direktor KGZ Slovenske Konjice Stane Levart, njihov predsednik Milan Hrovat, predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič in župan občine Oplotnica Matjaž Orter. Dobrih 23 let je minilo, odkar je zadruga Slovenske Konjice podpisalo najemno pogodbo o prostorih in v njih imelo zadružno trgovino. Ker je bila premajhna, so ves čas iskali večje poslovne prostore in lani se jim je ponudila priložnost za nakup trgovinskih in skladiščnih prostorov v katerih so si lično opremili prodajalno in tudi zalogo repromateriala. Naložba je stala 280 tisoč evrov, dobrih 20 tisoč evrov so porabili za samo ureditev prostorov. Ob tem je Stane Levart dejal: »Upam, da bodo zadružni oskrbni center kupci še bolj sprejeli za svojega kot prejšnjega, saj ta sledi sodobnim potrebam. Zaledje Oplotnice predstavlja lepo število kmetov, ki redijo okrog 3000 glav goveje živine, obdelujejo 450 hektarjev njiv, 700 hetarjev travinja in 40 hektarjev intenzivnih nasadov. Ne le kmetom, svojo ponudbo bomo ugodno nudili tudi gradbenikom in lokalnemu prebivalstvu.« Milan Hrovat je dodal, da ga veseli, da bodo ponudbo v Oplotnici po 23 letih v manjši zadružni trgovinici, spravili na višji nivo in ne le kmetijski repromaterial, kupci lahko dobijo tudi gradbene in druge izdelke. Ob tem je opisal pot nakupa in opremljanja trgovine ter se pri tem zahvalil članom upravnega in nadzornega odbora zadruge, da so podprli odločitev nakupa zadružno-prodajnega objekta; izdatna zahvala gre seveda zaposlenim, ki so opravili v zadnjih dneh toliko dela pri opremljanju trgovine s trgovskim blagom. Za zadrugo in lokalno prebivalstvo pomembnega dogodka se je udeležil tudi predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič: »Zadruga je postavila lepo trgovino in kupcem kakovostno ponudbo. Ob ogledu sem hitro spoznal, da je opremljena s kakovostno ponudbo za pravo ceno. Pohvala gre vsem zaposlenim, saj vem, koliko dela je ob tem, da se še posebej v zadnjih tednih opremi in založi trgovino z repromaterialom. Zadruga mora stremeti v razvoju po načelu »gremo naprej«. Če tega ni, zadruge nazadujejo in niso konkurenčne. KGZ Slovenske Konjice so lep primer moderne in razvojno naravnane zadruge, ki ves čas zdravo raste. Župana Matjaža Orterja veseli odprtje oskrbovalnega centra in prebivalci Oplotnice in okoliških krajev ne bodo rabili hoditi po kmetijski in gradbeni repromaterial v druge občine ali celo regije. Kmetijsko gozdarska zadruga Slovenske Konjice že leta posluje uspešno. Ob prihodku v višini 12 milijonov evrov, poslujejo pozitivno, zaposlenih imajo natančno 50 ljudi. Odkupujejo mleko, živino in les, lokalno prebivalstvo oskrbujejo z repromaterialom, in sicer v zadružnih trgovinah v Slovenskih Konjicah, Zrečah, Ločah, Vitanju in Oplotnici. V zadružnih trgovinah so vam na voljo pridelki iz lokalnih kmetij. Pod blagovno znamko Pohorski cekar so združili številne kmetije, njihove pridelke in izdelke pa je od danes mogoče kupiti v posebnem prodajnem kotičku konjiške zadruge.

»Nagrada Red Dot Design Award, podeljena novi seriji G, je vsekakor spodbudna, še posebej, ker je to prvi Valtrin izdelek v popolnoma novi generaciji traktorjev in celo v tem, kar bi lahko šteli za nov segment izdelkov. Serija G je priljubljen traktor, ki je že bil razglašen za traktor leta, kar kaže na to, da res delamo dobro. Zahvala za nagrado gre tudi celotni ekipi Valtre, saj je za tako uspešen izdelek potrebno nemoteno sodelovanje več sto ljudi,« pravi glavni oblikovalec Valtre Kimmo Wihinen. Za nagrado Red Dot Design Award je potreben še posebej kakovosten izdelek, ki upošteva obliko in načrtovanje ter novosti. Serijo Valtra G so pohvalili zaradi izjemne kakovosti na vseh teh področjih. »Zmaga za nagrado Red Dot Design je tudi najboljši možen način za začetek obeležitve 70-letnice Valtre. Veliko pove, da so tudi s tako impresivno zgodovino za nami naše oči še vedno trdno usmerjene v prihodnost. Pravzaprav bomo že letos videli še nekaj drugih zanimivih novih izdelkov,« je razkril Wihinen. Serija Valtra G je bila predstavljena avgusta 2020 in je bila izbrana za traktor leta 2021. Serija Valtra G je majhen velikan, kompakten večnamenski traktor, ki ga enostavno upravljate, medtem ko brez truda opravljate naloge. Serija G združuje kompaktne velikosti z okretnostjo in modernim dizajnom. Serija G je tudi popoln traktor za naloge s sprednjim nakladalnikom. Delo olajša enostaven in neoviran dostop do kabine po samočistilnih stopnicah, pa tudi udobna in prostorna kabina za dve osebi z odlično vidljivostjo v vse smeri, tudi navzgor, zahvaljujoč kombinirani stekleni površini 5,7 kvadratnega metra. Kabina serije Valtra G ima tudi drugo nagrajeno obliko v obliki naslona za roke Valtra SmartTouch, ki je leta 2017 prejel nagrado Red Dot Design Award. Zgodovina nagrade Red Dot Design Award sega 60 let nazaj. Je eno najprestižnejših oblikovalskih tekmovanj na svetu. Letos se je natečaja udeležilo rekordno število podjetij in oblikovalskih studiev iz okoli 60 držav po vsem svetu.  

Že zdaj odpovedujejo težko pričakovani letošnji največji dogodek v kmetijstvu na svetu. Namreč novembra naj bi v Hannovru potekal mednarodni kmetijski sejem Agritechnica 2021, na katerem vsaki dve leti predstavijo najpomembnejše novosti na področju kmetijske tehnike, po najnovejših podatkih ga prestavljajo na februar in marec 2022. In sicer je nov termin od 27. februarja do 5. marca 2022. Neuradno naj bi bil vzrok za prestavitev sejma tudi odpoved pomembnih razstavljavcev, saj so že pred časom sodelovanje na sejmu odpovedala številna podjetja. Sejem Agritechnica je vodilen svetovni sejem na področju kmetijske mehanizacije, saj se na njem predstavlja 2750 razstavljavcev iz 50 držav, po podatkih organizatorjev pa si ga ogleda več kot 450 tisoč kmetov in ljubiteljev kmetijske tehnike, pri čemer je četrtina tujcev. Razstavnih dvoran je 25, skupna velikost razstavnih površin bo znašala kar 40 hektarjev.

Študijo je predstavil dr. Aleš Kuhar iz Biotehniške fakultete in zlasti zaskrbljujoče je, da so deleži mesa domačega porekla na prodajnih policah zelo nizki glede na višino samooskrbe, pri prašičjem mesu smo celo pod 20 odstotki, krepi se izvoz domačega mesa in izdelkov. Razmere v živinoreji v Sloveniji so na dolgi rok zelo neugodne, pravi dr. Kuhar in dodaja, da se je prireja mesa v Sloveniji v desetih letih skupno zmanjšala za 10 odstotkov. Največje znižanje po pričakovanju beležimo pri prašičih, in sicer za 50 odstotkov (iz 600 na 300 tisoč), prireja perutninskega mesa se je povečalo za tretjino, prireja mesa govedi pa za dva odstotka. Prašičje meso Statistični urad RS beleži, da so lani decembra prašiče redili na 21 tisoč kmetijah. Skupaj so lani vzredili približno 229 tisoč prašičev. V Sloveniji 90 odstotkov kmetij redi manj kot 9 prašičev na kmetijsko gospodarstvo, smo tudi fenomen po tem, da številni redijo le enega ali dva prašiča in to za lastno porabo. Uradni zakol v registru za leto 2020 poroča, da je bilo zaklanih skoraj 250 tisoč prašičev. Ob uvozu 86 tisoč tekačev, to pomeni, da okoli petina porabe mesa prašičev izvira iz zakola izven klavnic. Dr. Aleš Kuhar tako ocenjuje, da je »letečih prašičev«, ki se pojavljajo na sivem trgu, kar 71 tisoč. Razhajanja glede pravega števila vzrejenih prašičev so zelo velika, zato je nujno čim prej vzpostaviti natančne evidence reje in zakola prašičev. Predvsem pa je še bolj zaskrbljujoče, da je delež domačega porekla mesa na evidentiranem trgu pod 20 odstotki, že ob tako mali samooskrbi naša živilskopredelovalna podjetja krepijo izvoz mesa in izdelkov, po drugi strani pa se srečujemo z velikim uvozom prašičjega mesa. Cene prašičjega mesa so bile lani na letni ravni za tretjino nižje in za desetino pod dolgoletnim povprečjem. Goveje meso Po podatkih Statističnega urada v Sloveniji redimo približno 485 tisoč govedi. Na kmetijah v povprečju redijo 14 govedi, kar nas uvršča na zadnja mesta evropskih držav, kjer je povprečje 44 živali na kmetijsko gospodarstvo. Delež govejega mesa domačega porekla na evidentiranem trgu je pod dve tretjini, dobro polovico izvoza so žive živali. Po besedah dr. Kuharja govedoreja ostaja »nebrušen diamant slovenskega kmetijstva« glede na naravne danosti, ki jih ima to sektor. Letos se napoveduje znižanje prireje, potrošnje in izvoza govedi. Sektor je namreč močno pod vplivom epidemije COVID 19, ki je povzročila spremembe v strukturi porabe. Zaradi izpada prodaje mesa v gostinstvu se prodaja govejega mesa ni nadomestila s prodajo v trgovini. Znižale so se tudi odkupne cene, zastal je izvoz. Meso perutnine Reja perutnine se je v desetih letih povečala za 27 odstotkov in se letno dviguje, čeprav je v letu 2020 opaziti znižanje prireje. Sočasno se povečuje tudi poraba. Prireja je večja od potreb, zato se veliko perutnine izvozi, od celotnega izvoza kar 45 odstotkov odpade na perutninsko meso in izdelke. Delež domačega porekla na evidentiranem trgu je pod dve tretjini. Glavne države, kamor izvažamo, so Avstrija, Hraška, Italija in države Zahodnega Balkana. Na ravni EU je opazna stagnacija, cene brojlerjev so bile v letu 2020 občutno pod povprečjem. Maloprodajne cene se hitro zvišujejo Dr. Aleš Kuhar je spregovoril tudi o mednarodni trgovini in cenah: »Maloprodajne cene hrane v SLO v zadnjih dveh letih naraščajo hitreje kot v EU 27. To spodbuja tuje proizvajalce hrane, da s svojimi izdelki pritiskajo na slovenski trg. V Sloveniji imamo veliko vrzel med cenami živali za zakol, cenami v mesni predelavi in cenami na trgovskih policah. Beleži se, da so odkupne cene govejega mesa znižale za deset do 15 odstotkov, klavnice so svoje maloprodajne cene zvišale za deset, trgovine pa celo za dvajset odstotkov. Rejci, ki delujejo v tveganih poslovnih modelih, ki so nepovezani in nimajo dolgoročnih pogodb, so v tem trenutku najbolj izpostavljeni cenovnim pritiskom. Poleg tega pa so imeli težave pri prodaji goveje živine, saj so klavnice v času prevelike ponudbe odkupovale le od pogodbenih rejcev. Primarni sektor mora imeti interes biti del konkurenčnih strateških povezav v verigi. Opozoril je tudi na dvojnost slovenskega kmetijstva. Imamo 13,8 odstotka kmetij, ki ustvarijo 64,4 odstotka prihodkov v kmetijstvu in so tako imenovane razvojne kmetije. Več kot dve tretjini je takoimenovanih socialnih oziroma malih kmetij, ki naredijo letno manj kot osem tisoč evrov prihodkov. Nerealno je pričakovati, da bodo kar naenkrat postale tržne ali pa ekološke kmetije, ki bodo pridelovale hrano za širši trg. So pa izredno pomembne za obdelanost in poseljenost podeželja, vendar nimajo večjih možnosti za razvoj tržnih potencialov, je dejal dr. Kuhar in dejstva podkrepil s podatki, da samo 14 odstotkov kmetij dosega več kot 25 tisoč evrov na leto prihodkov, 4,2 odstotka več kot 50 tisoč evrov in 2,2 odstotka kmetij več kot 100 tisoč evrov prihodkov. To je skupaj dobrih 20 odstotkov. Kako naj preživijo kmetije izpod 25 tisoč evrov prihodkov in si pri tem še izplačuje redno mesečno plačo? V zaključku dodaja, da mora razvoj temeljiti na nadaljnji krepitvi konkurenčnosti, odpravi sistemskih primanjkljajev, anomalij in izenačitvi pogojev s konkurenti. Razvojni zaostanek lahko zmanjšamo s profesionalizacijo, specializacijo, vlaganji v raziskave in razvoj, v izobraževanje, večjo stroškovno učinkovitost in kakovost. Tudi potrošnike bo treba bolj osveščati, da bodo pozorni na poreklo mesa. Shema izbrana kakovost je dober korak na tej poti, vendar rezultati potrošniških raziskav kažejo, da je še vedno skoraj 50 odstotkov odločitve potrošnika za nakup mesa cena mesa, kakšna je krma je pomembna za 32 odstotkov vprašanih, medtem ko prisega na poreklo 12 odstotkov ter le osem odstotkov kakšna je vrsta pridelave.

Ti stroji zagotavljajo enake bistvene lastnosti kot drugi značilni stroji podjetja Massey Ferguson, in sicer preprosto uporabo, visoko storilnost in vrhunsko izdelavo za uspešno opravljanje opravil na vaši kmetiji. Zdaj so vrhunske balirke za okrogle bale MF RB 4160 V Xtra cenovno dostopnejše, saj so del akcijske ponudbe, ki jo je družba Austro Diesel pripravila za leto 2021. Balirke z variabilno komoro za okrogle bale MF RB 4160 V Xtra se izkažejo s svojo odličnostjo tudi ob uporabi pobiralnega sistema. Osnovna oprema modela iz akcijske ponudbe zajema pobiralno napravo delovne širine 2,25 metra s petimi vrstami rogljev. Gre za majhno, a pomembno podrobnost, saj imajo pobiralne naprave balirk drugih blagovnih znamk v okviru osnovne opreme samo štiri vrste rogljev. Tako stroj MF zagotovi še bolj enakomerno in čisto pobiranje. Pri balirkah MF je rezalna naprava na voljo s 13, 17 in 25 noži – omogoča pa preklapljanje nožev neposredno iz kabine. Pri obeh različicah z večjim številom nožev je možen delni izklop nožev, z možnostma preklapljanja 0-8-9-17 in 0-12-13-25. Tako je zagotovljena izjemna vsestranskost, ki omogoča prilagajanje različnim okoljskim razmeram in pridelkom. Velja izpostaviti še eno majhno, a pomembno podrobnost: balirke za okrogle bale MF se ponašajo z najdaljšimi noži na trgu.Toda, najbolj edinstvena značilnost strojev MF RB 4160 V Xtra je enota HydroflexControl. Po zaslugi pametnega dvostopenjskega sistema preprečuje vsakršno zamašitev pri pobiranju. Sprednji del odmičnega dna je mehansko vzmeten, blažilne vzmeti pa tako prispevajo k odpravljanju manjših zamašitev. Zadnji del odmičnega dna se ponaša z dvema hidravličnima rokama, ki omogočata 50-centimetrske odmike od kabine navzgor in navzdol. To prispeva k preprečitvi najzahtevnejših zamašitev in doseganja temenske moči. Vse funkcije lahko upravljate neposredno iz kabine – preprosto spustite zadnji del odmičnega dna, pustite, naj rotorji poskrbijo za rezanje pridelka, in povlecite dno. Preprosto in učinkovito opravljanje opravil. Jedro balirke je variabilna komora, ki omogoča izdelavo bal širine 90–160 cm. Po zaslugi sistema konstantnega pritiska (CPS – Constant Pressure System) zagotavlja komora najboljšo obliko in gostoto bal na trgu. Balirke MF RB 4160 V Xtra se ponašajo tudi s štirimi izjemno vzdržljivimi jermeni – pri največji obremenitvi znaša točka prelomne/napenjalne zmogljivosti 20 %. Tako je zagotovljeno dolgoletno stroškovno učinkovito in kakovostno delovanje. Oglejte si animacijo delovanja modelov MF RB 4160 V Xtra, kjer se kaže, kako sploh nastane bala v variabilni komori: Ovijanje s pletivom Varionet zagotavlja najboljše oblikovanje bal, na balirki pa je dovolj prostora za namestitev treh rol s pletivom. Tako lahko delo opravljate cel dan, ne da bi vam bilo treba nadomestiti porabljene role. Model iz akcijske ponudbe ima v okviru osnovne opreme tudi izmetno rampo. Na voljo pa je tudi preprost in informativen monitor z barvnim zaslonom. Vsebuje funkcije, kot so nastavitev gostote bale v desetih korakih, premikov nožev, prednastavitev vrste pridelka (slama, silaža, seno) ali prikaz neprekinjenega oblikovanja bal. Monitor zvočno opozori, ko je dosežena ciljna velikost bale. Balirka je opremljena z inovativnimi in pametnimi rešitvami, toda stroj je zasnovan z mislijo na zagotavljanje najbolje oblikovanih bal po zaslugi vrhunske komore z velikimi, težkimi in robustnimi pnevmatikami in togim okvirjem. Zdaj pa je v okviru akcijske ponudbe na voljo po privlačni ceni! Stroji MF RB 4160 V Xtra iz akcijske ponudbe so že na voljo pri lokalnih zastopnikih znamke Massey Ferguson.