Povečevanje vsebnosti humusa in organske mase v tleh je eno najpomembnejših izhodišč ekološke pridelave. Rodovitna tla niso rezultat naključja, temveč posledica dolgoletnega dela, v katerem se povezujejo organska snov, mikroorganizmi, rastline in premišljen izbor kmetijskih praks.

Humus je najdragocenejši del prsti, saj vpliva na vse – od zadrževanja vode in hranil do odpornosti rastlin in stabilnosti pridelka. Zato je vprašanje, kako ga v tleh povečati, ključno za vsakega ekološkega pridelovalca. Tudi v okviru ukrepov Skupne kmetijske politike (SKP) 2023–2027, se ekološko kmetovanje spodbuja  z uvajanjem trajnostne in ekološke prakse. S tem spodbuja ohranjanje biotske raznovrstnosti, zdravje tal in naravno ravnotežje, kar izboljšuje kakovost pridelka in trajnost kmetije.

Ekološko kmetovanje le z organskim gnojenjem

V okviru ekološkega kmetovanja je prepovedano gnojenje z mineralnimi gnojili. Zato je pomembno ohranjati oziroma povečevati vsebnost humusa v tleh, tudi s pomočjo ukrepov IRP19 za ekološko kmetovanje. Intervencija IRP19 je del Skupna kmetijska politika 2023‑2027 (SKP) v Sloveniji in predstavlja podporni ukrep, namenjen spodbujanju kmetijskih gospodarstev, da preidejo na — ali vzdržujejo — ekološko kmetovanje. Glavni cilji so: ohranjanje in izboljšanje biotske raznovrstnosti, varstvo tal in vode, ohranjanje kulturne kmetijske krajine ter spodbujanje okolju prijaznih praks. Prav tako intervencija podpira proizvodnjo ekoloških pridelkov, kar lahko pomeni priložnost za razvoj domačega trga ekološke hrane.

Organska snov v tleh

Prvi korak je stalno vračanje organske snovi v tla. Kompost, dobro uležan hlevski gnoj, gnojevka, rastlinski ostanki in drugi dovoljeni materiali predstavljajo osnovo za rast humusa. Zlasti kompost ima izjemno dodano vrednost, saj je bogat z mikrobi, stabilen in počasi razpada, kar pomeni, da dolgoročno gradi strukturo tal. Z njim v tla ne prinašamo le hranil, temveč tudi življenje – mikroorganizme, ki sprožajo naravne procese razgradnje, vezave ogljika in tvorbe huminskih spojin.

Enako pomembno je delo rastlin. Če tla večji del leta ostajajo poraščena, se njihova organska zaloga stalno obnavlja. Pokrovni posevki, kot so detelje, grašica, facelija ali oljna redkev, služijo kot naravni proizvajalci organske mase. S številnimi koreninami rahljajo tla, pospešujejo zračenje in hranijo talno favno, nadzemna biomasa pa po vdelavi v tla postane hrana za mikroorganizme in izhodišče za nastanek novega humusa. Zeleno gnojenje tako ne poveča le organske mase, temveč tudi biotsko raznovrstnost v prsti.

————

Skupna kmetijska politika podpira Gnojenje z organskimi gnojili z majhnimi izpusti v zrak v okviru Intervencije INP08.03. Namen sheme je zmanjšati izpuste amonijaka in vonjave pri gnojenju z živinskimi gnojili. Izboljšala se bo tudi učinkovitost kroženja dušika, kar bo imelo vpliv tudi na zmanjšanje izpustov didušikovega oksida. Z zadelavo gnojevke povečamo vsebnost humusa v tleh in zmanjšamo izgube dušika.

—————–

Pri ekološki pridelavi v okviru Skupne kmetijske politike (SKP) je pomembno tudi, da tla čim manj motimo. Globoko oranje, pogosto prekopavanje ali težka mehanizacija lahko v nekaj tednih uniči procese, ki so se v tleh gradili leta. Ko se tla preveč razrahljajo in izpostavijo kisiku, se humus hitro mineralizira in sprošča ogljik, namesto da bi se vezal. Zato številni ekološki pridelovalci prehajajo na plitvo ali minimalno obdelavo in posegajo po zastirkah, zmulčeni organski masi ter stalnih pokrovnih rastlinah, ki ščitijo tla pred erozijo, sušo in temperaturnimi nihanji.

Ne le material, tudi mikroorganizmi

Ključno pri vsem tem pa je razumevanje, da humus ne nastane zgolj zaradi dodajanja materiala, temveč zaradi delovanja talnih organizmov. Od bakterij in gliv do deževnikov – vsi ti organizmi spreminjajo odmrlo organsko snov v stabilne oblike ogljika. Da lahko to počnejo, potrebujejo primerne razmere: dovolj vlage, stalno prisotnost rastlin, raznoliko prehrano in odsotnost snovi, ki bi jih ovirale. Ekološka pridelava, ki je podprta v okviru Intervencije IRP 39 Skupne kmetijske politike (SKP) jim daje prednost in poskuša ustvariti okolje, ki je čim bliže naravnemu.

Tla z večjo vsebnostjo humusa so odpornejša in bolj vitalna. Laže prenašajo sušo, bolje zadržujejo hranila, imajo stabilnejšo strukturo in so manj občutljiva na erozijo. To so koristi, ki se ne pokažejo v enem letu, temveč v daljšem obdobju. A ko se enkrat vzpostavi humusni cikel, postane tla vse lažje obdelovati, hkrati pa se zmanjšuje potreba po dodatnih vnosih hranil.