Tu v Vosku so bili pogoji za kmetovanje precej boljši in zato ni bilo govora, da z dejavnostjo poljedelstva in živinoreje ne bi nadaljevale tudi naslednje generacije. Sprva govedoreja, nato pa se je kmetija Ropič popolnoma posvetila prireji prašičev. Danes imajo zaključen krog, to pomeni, da redijo plemenske svinje, pujske in bekone, ki jih prodajo ali pa meso predelajo v suhomesnate izdelke.

Andrej in žena Tanja živita sama, večkrat jih obiščeta mama Marica in tašča Betka, ki jima pomagata pri številnih opravilih.

Reja plemenskih svinj in prašičev pitancev

Če so leta 1951 ob prihodu obdelovali 2 hektarja kmetijskih površin, so tekom let obdelovalne površine povečali na 35 hektarjev. Prav ob času obiska je bilo lepo vreme in ječmen v klasju je ob rahlem vetru valoval na veliki njivi nad hišo. Tega imajo posajenega na osmih hektarjih površin, prav toliko je posejane pšenice, koruze za zrnje je 13 hektarjev, pet hektarjev pa je posajenega graha. Površin je skoraj dovolj, da letno vzredijo 500 prašičev pitancev. Od beljakovinskih komponent je treva dokupiti sojine tropine, saj ima grah nekoliko premajhno vrednost surovih beljakovin, teh je 23 odstotkov in bi ga bilo treba dodati v velikih količinah, kar pa bi prašiče odvračalo od krmnih korit. Grah v velikih količinah ima namreč grenak okus. Je pa odličen za krmljenje prašičev, za belo in čvrsto slanino ter marmorirano meso.

V zanimivem pogovoru Andrej opisuje, zakaj so se odločili za rejo prašičev in kasneje tudi za njihovo predelavo. »Pred vstopom v Evropsko unijo je prašičje meso imelo dostojno odkupno ceno. Prašičerejci so lahko redili 20 do 30 plemenskih svinj in so preživeli. Danes če nimaš vsaj petkrat toliko plemenskih svinj ali pa tisoč bekonov v turnusu ne gre. Velike reje na kmetiji si nismo želeli, hoteli smo le primerno ceno za prašičje meso in smo ga oplemenitili s predelavo. Prosti trg ob vstopu v Evropsko unijo je naredil svoje in skoraj uničil slovensko prašičerejo, tudi številke pričajo da je tako, saj smo s prašičjim mesom samooskrbni le 30 odstotno. Vse drugo je uvoženo in prodano pod različnimi blagovnimi znamkami trgovcev. En kup oznak kakovosti je na vsakem izdelku in kupec je zmeden in ne ve, kaj kupuje,« pravi Andrej, ki poudarja, da njihova reja nosi oznako Izbrana kakovost Slovenija, kar pomeni, da so prašiči rojeni in vzrejeni v Sloveniji. Trudijo se, da bi tudi meso in njihovi suhomesnati izdelki spadali pod to oznako, le kakšna klavnica v Sloveniji, ki nudi usluge klanja, se mora registrirati za takšno klanje. Andrej pravi, da ima rad svoje delo, to je rejo in predelavo, za klanje prašičev na kmetiji pa se ne bodo odločili iz dveh razlogov. Sama dva z ženo Tanjo tega ne zmoreta, pa tudi samo klanje prašičev mu najbolj ni pri srcu.

Globoki nastilj za dobro počutje prašičev

Čeprav so hlev zgradili leta 1990, je ta zgrajen po nadstandardih reje in tudi zaradi tega so lahko vključeni v ukrep Dobrobit živali. Ne le to, da imajo prašiči več prostora in izpust, Ropičevi so ena redkih večjih rej, ki ima prašiče na globokem nastilju na polnih tleh. Andrej poudarja, da ima to sicer eno slabost, več dela, precej pa je prednosti pred klasično rejo na rešetkah. »Prašiči lahko opravljajo vse dejavnosti socialnega obnašanja. Ni nobenih anomalij v reji kot je recimo prazno žvečenje v sedečem položaju ali grizenje repov. Nismo še imeli takšnega primera, da bi si poškodovali repe, zato jih tudi ne odstranjujemo preventivno. Ob rojstvu pujski dobijo odmerek železa in vitaminov, poščipamo jim zobe in kastriramo. Prašiči se na nastilju počutijo tako dobro, da jim tudi preventivno ne dajemo antibiotikov. Le zakaj bi jim in na ta način uničevali kakovostno meso. Številni bi dejali, da morajo pri reji v globokem nastilju živali ležati in spati v svojih iztrebkih. Pri prašičih ni tako, saj so izredno čiste živali, če le imajo možnost blatenja stran od ležišča. Etologi poudarjajo, da mora biti del boksov med prašiči, kjer je blatišče odprt. Prašiči se tako vidijo med sabo in blatenje opravljajo stran od svojih ležišč. Zaradi tega je precej manj dela v hlevu, saj samo blatišče lahko uredimo tako, da ga dnevno ali na nekaj dni hitro počistimo.

Samooskrba s prašičjim mesom pri nas

»Imamo velike težave, da nimamo niti 30 odstotne oskrbe s slovenskim mesom. Nimamo dovolj plemenskih živali, pitovne živali so uvožene, pujske uvažajo in jih približno tri mesece redijo v hlevih. Že to je sporno, saj gre pri označevanju slovenskega mesa za zavajanje,« pravi Andrej. »Če je vsaj tri mesece rejeno v Sloveniji, naj še bo označeno za slovensko, a zgodi se, da se v Slovenijo od drugod pripeljejo prašičje polovice, opravi se tehnološki proces, razsek, pakiranje in še nekaj, pa se že prodaja kot slovensko,« pove in doda, da to omogoča prav ohlapna slovenska zakonodaja. »Naš sistem zaključene reje je drugačen, pujski so rojeni v Sloveniji in tukaj preživijo svoje celotno življenje,« pove Andrej in tudi zato se Andrejeve mesnine povsem upravičene deklarirajo za »slovenske«.

In kako naprej?

Andrej pravi, da bodo še naprej redili okrog 30 plemenskih svinj in prodajali meso in suhomesnate izdelke. »Bojiva se širiti, saj bi imela v okviru dopolnilne dejavnosti težave s prodajo. Vsaka prodaja na terenu terja človeka, sama dva si tega ne moreva privoščiti, drugi v najinem imenu ne morejo prodajati naših izdelkov, saj morata biti davčna blagajna in izdelki pisani na mene. Da pa bi ponujala svoje izdelke v trgovinah pa tudi nočeva, saj nama ob 30 odstotni marži ne bi nič ostalo. Še nadalje bova izdelke prodajala na kmetiji v trgovinici, kjer je obisk kupcev vsak dan večji. Našla sva tržno nišo, to je predelava in prodaja na kmetiji, na ta način je naša prašičereja v omejenem obsegu preživela. Kljub težkim časom, ki tarejo prašičerejce ne le pri nas, ampak tudi v svetu.

PREDELAVA MESA NA KMETIJI ROPIČ

Ropičevi pujske na kmetiji vzredijo do želene pitovne teže, to je za samo predelavo okrog 140 do 150 kilogramov, za prodajo mesa pa 110 kilogramov. Pri pitanju ne hitijo, nekoliko počasnejša in manj stresna rast ima za posledico, da so prašiči kakovostno vzrejeni in jih lahko predelajo v zelo okusne in kakovostne izdelke , kot so to delali že babice in dedki. Zato so leta 2010 registrirali dopolnilno dejavnost  na kmetij, in sicer predelava prašičjega mesa, uredili tudi obrat za predelavo in prodajo. Meso predelajo v razne izdelke po tradicionalnih postopkih, ki zajemajo razsoljevanje, dimljenje, sušenje in shramba. Pri razsoljevanju uporabljajo le morsko sol, poper, kumino in lovor. Kosi mesa so v razsolu tri tedne, nato sledi toplo dimljenje. Za dim uporabljajo le bukova, gabrova drva ali pa drva jabolk in hrušk. Kot pravi Andrej, tradicionalna predelava zahteva veliko znanja in izkušenj, posebej pa časa, ki daje njihovim izdelkom pridih domačnosti in naravnosti.

In kaj lahko kupite pri Ropičevih v trgovinici?

Pod oznako Andrejeve mesnine so na voljo meso iz tunke, zaseko, suhe in polsuhe salame, sušena rebra, domače klobase, hrenovke, žar klobase, ocvirke, mast. Zadnja leta pa tudi sveže meso.

Sveže meso lično pripravljeno za prodajo

V ponudbi imajo na kmetiji tudi sveže meso. Seveda nas je zanimalo, kako poteka prodaja. »Izredno dobro. Vse večje je povpraševanje po svežem mesu, pridobili smo si številne redne kupce, ki naročijo paket prašičjega mesa. Prašičje polovice so preveč za družino, prav tako številnim ne odgovarja, da morajo meso doma še narezati na kose. Vse jim pripravimo mi. V deset kilogramskemu paketu je dva kilograma kotletov, dva kilograma zrezkov, kilogram mletega mesa, tri kilograme rebrc in plečke ter dva kilograma mesnatih kosti. Vse je lepo narezano na posamezne kose, ohlajeno meso zložimo v folijo in kartonasto škatlo. Zapremo in dodamo nalepko z lotom oziroma serijo mesa, ki kupcu zagotavlja sledljivost. Paket prodamo za 60 evrov. Nekdo bi rekel, da je nakupna cena nekoliko visoka in da bi moralo biti na kmetiji ceneje kot v trgovini, saj ne potrebujemo plačati zaposlenih in davkov. Mirne duše mu lahko odgovorim, da plačujemo davke, imamo zaposlene, imamo uradno prodajo, plačujemo stroške kot jih plačuje trgovina. In še ena razlika je, da bi naše meso bilo lahko še dražje kot v trgovini. To je predvsem kakovost. Prašiči so rojeni na kmetiji, vzrejeni z domačo hrano, ki je izredno kakovostna in v okolju, ki zagotavlja prašičem dostojno življenje, kjer se počutijo dobro v času reje. In večini našim kupcem je to mar. Zato se redno vračajo k nam pa naj si bodi po sveže meso ali pa suhomesnate izdelke, katerih okus je naraven in poseben.« Da je res tako, smo se prepričali tudi samo, ko smo poskusili meso iz tunke in zaseko.

Kako pri Ropičevih pripravijo odlično tunko v zaseki

Po klasičnem 21 dnevnem razsolu za razliko od prleške tünke (kjer meso popečejo), kose mesa termično obdelajo s kuhanjem. Ko je v sredini kosa temperatura 70 stopinj Celzija, meso ohladijo in ga v posodah obdajo z zaseko, ki je pripravljena podobno. Le da slanino zmeljejo. Kosi mesa morajo biti v zaseki vsaj 60 dni, kjer poteka zorenje. Po treh mesecih od klanja kupec lahko že okuša dobrote iz tunke.