Za rejo mladega pitanega goveda so kar stabilni pogoji odkupa. Odkupna cena govejega mesa je zadovoljiva in zaenkrat obeta nadaljevanje polnjenja hlevov pri nas. Večje povpraševanje po goveji živini gre predvsem na račun pomanjkanja v Evropi. Tako recimo Nemčija beleži precej manjši zakol glede na leto poprej, tudi stalež živali je zaskrbljujoče nizek.

V drugih evropskih državah je slika podobna, nizke odkupne cene pa so terjale svoj davek – zaprlo se je kar nekaj kmetij, ki niso več videle smisla zalagati klavnice in trgovine s poceni govejo živino. Odkupovalci lahko le določen čas na račun cenenega uvoza odkupujejo živino po skoraj uničujoče nizkih cenah. Na dolgi rok pa se to vedno maščuje in sledi tarnanje, kako je osnovna surovina draga, zaloge pa so izpraznjene.
Kmete se nikoli nič ne vpraša, a ko je enkrat mera polna, svojo jezo in nemoč izrazijo s preusmeritvijo kmetijske dejavnosti ali pa kar zaposlitvijo v bližnjem mestu. Za povrh od kmetovanja odvrača še nova skupna kmetijska politika, ki je podlegla pritiskom ekstremnih okoljskih organizacij. Ni več pomembno, da se pridela in kaj se pridela, saj se kmete vse bolj opredeljuje kot poceni komunalno službo.

Čemu sploh Izbrana kakovost???

Ob uvedbi sheme Izbrana kakovost je bilo veliko govora, kako se bo dvignila odkupna cena za meso, vzrejeno v Sloveniji. Kmetje bodo zagotavljali kakovostno mlado pitano govedo slovenskega porekla, ki bo iskano in pošteno plačano. Realnost je zdaj popolnoma drugačna. S tem, da klavnice odkupijo in trgovina proda meso črno-belega goveda po zelo nizki ceni, ni narejeno nič. Še huje je, če meso iz uvoza postane kar naenkrat slovensko in se prodaja v okviru taiste sheme. Medtem pa se v priznanih italijanskih restavracijah »mastijo« s kakovostnim mesom naših bikov in telic lisaste ali mesne pasme. Kot kaže, bodo biki in telice še naprej uhajali čez mejo, saj je našim klavnicam težko plačati 20 centov več za kilogram mesa. Preprečevanje potvarjanja s pomočjo masnih bilanc pa ostaja pobožna želja, saj določenim v verigi vodenje natančnih bilanc ni v interesu.

In kakšen je odnos med rejci in odkupovalci v Nemčiji? Tam so uvedli različne tipe rej. Hlevska reja tipa 1 in 2 sta postali nezaželeni pri trgovcih in posledično pri kupcih, ki dajo nekaj na dobrobit živali. Vse več rejcev je primoranih rediti govedo v reji tipa 3, a za to so tudi zelo dobro nagrajeni. Če imajo živali izpust, se pri odkupni ceni pozna za 35 centov po kilogramu mesa oz. za okrog 150 evrov pri prodanem biku s 400 kilogrami mesa.

Pri nas? Izbrana kakovost je postala samo zavezujoča reja – da naša klavnica sploh odkupi živino. Pozablja se na kakršen koli dodatek pri končnem obračunu. Kako naj bo to potem stimulativna reja, če pa lahko v tujino, v bližnjo Italijo prodaš žival (brez sheme) po 20 do 30 centov več za kilogram mesa.

Številne anomalije

Že leta kmetijsko ministrstvo, statistika, agrarni ekonomisti poudarjajo, da smo z govejim mesom samooskrbni in da ga priredimo celo kakšen kilogram več, kot ga porabimo. To je veliko zavajanje! Dejstvo pa je, da je prišlo iz naših klavnic manj kot 10 milijonov kilogramov doma prirejenega govejega mesa, v prvih enajstih mesecih lanskega leta pa smo uvozili 12 milijonov kilogramov svežega in zamrznjenega govejega mesa. Torej smo po mojih izračunih – če upoštevamo še milijon kilogramov govedine, uvožene decembra – komaj 40-odstotno samooskrbni. To bi nas moralo skrbeti!
In to je dodatna potrditev, da naše politične veljake ne skrbi prehranska varnost Slovenije. Torej je ena od strateških dobrin in orožij vse bolj brez naboja. Tisti na stolčkih pa se ukvarjajo s tem, kako ostati na vodilnih funkcijah in ugajati tistemu delu ljudstva, ki mu smrdita delo in kmetovanje.