Še največkrat smo bili v preteklosti priča kakšnemu skupnemu nakupu enostavnih sadilnikov krompirja ali sejalnic koruze, enovrstnega nošenega silokombajna ali cistern za gnojevko in trosilnikov organskega gnoja. Skratka strojev, ki se uporabljajo enkrat ali dvakrat na leto. Pa tudi tu je prihajalo večkrat do nesoglasij med kmeti, še posebej, če je kdo stroj po uporabi vrnil pokvarjenega. Ko smo pred kratkim slišali za dobro sodelovanje med tremi mladimi kmeti v vasi Zavodnje nad Šoštanjem, smo se seveda takoj odpravili na obisk in za vas pripravili zanimivo reportažo o skupnem sodelovanju tako pri nakupih strojev kot tudi pri skupnem delu.

Kmetija Medved, kmetija Ročnik in kmetija Videmšek že od leta 2015 sodelujejo pri delih na travinju in polju, zadnja leta tudi pri nakupu strojev. Pa pojdimo po vrsti.

Začetek sodelovanja v letu 2015

Leta 2015 je bila v Zavodnjah poroka. Na njo so bili povabljeni tudi Marta in Gregor Ročnik, Martin in Anja Medved ter Irena in Kristjan Videmšek. Če je za prva dva gospodarja veljalo, da sta bila na poroki brezskrbna, pa je bil Kristjan nervozen, saj ga je jutro zatem čakala košnja. Odlašati se ni smelo, saj se je že dva dni kasneje pripravljalo k dolgotrajnemu deževju. Ostala dva gosta sta ga kaj kmalu potolažila, da naj ne skrbi zaradi košnje, saj mu prideta v pomoč. In ostala sta mož beseda. Že dopoldne so trije traktorji s kosilnicami hrumele po površinah, popoldne se je krma že obračala in bila naslednji dan tik pred dežjem tudi pospravljena.

Seveda je po delu sledilo druženje in beseda je dala besedo, da ideja o skupnem delu sploh ni tako slaba. Storilnost se je namreč zelo povečala, saj je vsak opravljal svoj del opravila in tudi pokrivanje silosa po siliranju je bilo hitro in učinkovito. »Pokrivanje silosa je za nas najbolj nehvaležno opravilo na kmetiji. Ko misliš, da si s siliranjem že končal, te čaka še zadnje tlačenje in dolgotrajno pokrivanje s folijo in vrečami, da je delo res dobro opravljeno. Če si sam s svojo družino, je delo precej težje, kot pa če ga opravljamo skupaj. Pri nas ni prelaganja tega dela na prihodnji dan, saj se fermentacija krme začne takoj in po petih urah nastane že toliko plinov, da deluje kot konzervans. Velika napaka je, da se krma tlači in pokriva dan po siliranju. Ko tlačiš s traktorjem krmo, iztisneš iz krme precej dragocenih plinov in s tem začetek konzerviranja prestaviš za nekaj dni, da se nadomesti zrak in ustvari anaerobne pogoje. Tako pa najprej skupaj pokrijemo silos, nato pa se ob »pojedini« družimo s svojimi družinami. Kjer se silira, tam se na koncu tudi pripravi večerja, ki jo pripravi gospodinja kmetije. Ko delajo skupaj, so žene same v hlevih in opravijo vso delo. Včasih tudi teden dni, kolikor časa traja spravilo krme.«

Kmetija Ročnik, po domače Kmetija Potočnik: Obdelujejo 40 hektarjev kmetijskih površin, redijo 130 glav goveje živine, od tega je 60 krav molznic. Letno namolzejo 700 tisoč kg mleka. Partnerska kmetija Podpečan iz Galicije jim enkrat do dvakrat na teden del mleka predela v jogurt in skuto. Te poleg mleka pod svojo blagovno znamko tržijo tudi javnim ustanovam. Na kmetiji živijo Gregor in Marta, otroci David, Johan, pri delu pomagata tudi Gregorjev oče Jože in mama Terezija.

Kmetija Videmšek, po domače Kmetija Olet: Na 30 hektarjih redijo 33 krav molznic in še enkrat toliko plemenskih telic. Namolzejo okoli 300 tisoč litrov mleka. Manjši del mleka predelajo na domu, izdelujejo mlade sire z različnimi dodatki kot so orehi, kajenski poper, bazilika, česen, drobnjak, ocvirki, paprika, čili, oljke, mleti in cel poper, ponujajo tudi domačo skuto. Irene se številni spominjajo po sodelovanju na izboru za Mlado kmetico leta 2019, kjer je v močni konkurenci osvojila drugo mesto. Kristjan se je specializiral za predelavo mesa in za lastne potrebe naredi odličen pršut, ki ga zori leto dni. Na kmetiji živijo Kristjan z Ireno, hči Klara, sinova Lovro in Jaka ter Irenin oče Franc in mama Anica.

 

Kmetija Medved, po domače Kmetija Kožel: Tudi Medvedovi obdelujejo približno 26 hektarjev površin in redijo 34 krav molznic in še enkrat toliko plemenskih telic. Letno namolzejo blizu 300 tisoč litrov mleka. Kot dopolnilna dejavnost imajo prijavljeno gozdarstvo, poleg dela v lastnem gozdu, opravljajo po potrebi gozdarske storitve. Na kmetiji živijo Martin s partnerko Anjo, hči Patricija ter Martinova mama Ivanka.

Razvijanje sodelovanja

Sodelovanje treh kmetij je pri ostalih kmetih naletelo na kar nekaj pomislekov, celo negodovanja, saj pri nas v Sloveniji velja pregovor, da prej kot pomoč, naj sosedu raje krava crkne. Mladi pa se niso ozirali na pripombe in so šli svojo pot. Podrobno, po vzoru nekaterih zahodnih evropskih držav, so naredili načrt in pravila sodelovanja, ki se jih morajo v majhni skupnosti natančno držati in si zaupati. »Ni odstopanj od pravil, če te kaj moti, bodi jasen in takoj povej, kaj te muči. V tem primeru se da vse pogovoriti in tudi dogovoriti, ne pa da se za hrbtom kuha zamera,« je osnovno pravilo sodelovanja med njimi.

Zbrani pravijo, da so sicer kmetija vsak za sebe, vendar imajo skupna dela. Najbolj pomembno je za njih sodelovanje ob vsaki košnji. Najprej se zberejo in naredijo načrt oziroma potek košnje. Komu se gre najprej kositi? Tistemu, kjer je trava v fazi latenja, saj je takrat največja hranilna vrednost. Večkrat se napovedujejo deževja in takrat je treba pohiteti. Takrat se kosijo skoraj vsa površina, vsak dan pri drugemu, včasih tudi do dveh zjutraj in v štirih dneh imajo pospravljene vse površine. Kosijo vsi, Martin z gorskim traktorjem bolj strme in obrobne površine. Še preden je vse pokošeno, že nekdo z obračalnikom obrača krmo, kateremu se kmalu pridružita še preostala dva člana skupnosti. Zgrabljevanje ponavadi opravljata dva voznika traktorja, medtem ko silažni kombajn pobira zgrabek, katerega odvažata v silos dva voznika s transportnimi prikolicami. Pomembno je tudi tlačenje silaže, kjer pa pomagajo preostali člani družine, kjer se silira.

Prednosti takšnega sodelovanja so predvsem v hitrejšem in kakovostnejšem spravilu krme. Tako se marsikatero delo naredi pred slabim vremenom in zaradi tega so vzorci analiz krme pokazali boljšo sliko, kot pa če bi zamudili košnjo in na naslednjo priložnost čakali 14 dni. Nenazadnje so kmetije na dokaj strmih območjih in delo v mokrem je lahko zelo nevarno, povrh pa bi bila krma onesnažena s prstjo oziroma nečistočami. Prihranek na denarju kot tudi času je tudi pri spravilu krme iz »doline«, se pravi iz okolice mest Šoštanja in celo Velenja. Tam se vse površine pokosijo oziroma silirajo koruzo vsem v istem dnevu in ni potrebna večkratna vožnja s stroji v dolino. Pa ne le to. Podobno sodelovanje kot pri košenju, izvajajo tudi pri nanosu gnojevke. Takrat najamejo dva velika kamiona cisterni iz Prekmurja s 30 kubičnimi metri prostornine, da jim vozijo gnojevko iz kmetij v dolino, sami pa nato razvažajo s svojimi cisternami po svojih površinah. Tako privarčujejo pri vožnji, posebno pomembno pa je, da ne onesnažujejo cest, kot bi jih, če bi vsakič šli domov po gnojevko.

Obračunavanje dela

Podobno kot to počnejo pri strojnih krožkih, si Kristjan, Gregor in Martin obračunavajo svoje delovne ure. Vsak vodi svojo evidenco ur in tudi dela. Če se kosi, se to smatra kot nekoliko zahtevnejše delo, kot recimo obračanje krme ali zgrabljevanje. »Dvakrat letno naredimo večji piknik in tam naredimo končni obračun del do tistega dne. Takrat preračunamo ali ima kdo manjko ali viška ur in te ure se nato po našem internem ceniku obračuna. To ne pomeni, da bo dolžnik plačal preostalima dvema denar, ampak se denar nameni v sklad, iz katerega kupujemo skupne stroje. Do sedaj so kupili tri večje stroje, in sicer česalo za sejalnico, dvovretenski zgrabljalnik in lani osemvretenski obračalnik. Prav zgrabljalnik se je pokazal kot dobra naložba, saj se je izboljšala kakovost dela, krma je sedaj precej bolj čista. Podobno pričakujejo tudi od obračalnika. Vsekakor se je s sodelovanjem povečala izkoriščenost strojev in nastaja potreba po večjih delovnih strojih in zmanjševanju stroškov, saj skupaj obdelujejo čez 100 hektarjev kmetijskih površin in redijo 270 glav govedi. Običajno stroj kupi posamezen kmet, lastništvo pa je tretjinsko, kar imajo zapisano tudi v pogodbi. V načrtu imajo sčasoma zamenjati ves strojni park in ga nadomestiti z zmogljivimi stroji. Upajo na kandidiranje na javne razpise za kolektivne naložbe, vendar ne v vsakem primeru. Le, če bo potreba po stroju nujna.

Skupna skrb so postale tudi okvare na posameznih strojih. Če se stroj polomi, četudi je v lastništvu posameznika, se strošek popravila deli na tretjino. Če se z njim dela na vseh parcelah, se tudi popravila porazdelijo na vse kmetije, so prepričani sogovorniki.

Neprecenljive malenkosti skupnega sodelovanja

Skupno sodelovanje je še utrdilo že prej dobre vezi med družinami. Vsako skupno delo je narejeno z dobro voljo in sodelujoči sploh ne poznajo utrujenosti, saj se spodbujajo med sabo. Vedno računajo eden na drugega, tudi ko se nekomu pokvari, recimo mešalno-krmilna prikolica, mu preostala dva priskočita na pomoč. Družine so postali več kot družabniki, postali so prijatelji, ki si zaupajo, preživijo skupaj večje praznike, rojstne dneve in podobno. Druženje je še vedno najbolj pomembno in na podeželju in to spoznavajo tudi njihovi otroci, ki preživijo veliko časa skupaj. Za njih je poskrbljeno tudi pozimi, saj so jim postavili lastno žičnico in na smučišču preživljajo aktivno lepe zimske dni. Po novem si vsaka družina privošči dopust, ostali dve družini poskrbita, da je v hlevu živina dobro oskrbovana, nakrmljena, pomagata pri težjih porodih. Pri Ročnikih in Medvedovih imajo sicer robotsko molžo, pri Videmškovih pa molzišče in jim večkrat priskoči na pomoč mama Anica. Med smehom povejo, da se pri oskrbi druge živine še bolj potrudijo, kot pa bi se v svojem hlevu, saj nihče ne želi, da bi se o njem govorilo kot o slabem gospodarju. S sodelovanjem so tudi njihovi starši malo bolj razbremenjeni, čeprav se še vedno zelo zanesejo na njih in so jim vsakodnevno v pomoč.

Da je prijateljstvo med njimi res pristno, smo se tudi sami prepričali ob druženju z njimi, saj so nam pripovedovali številne doživete zgodbe, ki so jih preživeli skupaj. Pa naj si bodi hribolazenje, tekmovanje v jahanju krav, ali pa običajno delo v gozdu, zidanju objekta ali pa pomoč v nesreči. Vsekakor pa si druženja v nesreči ne želi prav nihče izmed njih, vsa ostala druženja pa želijo še nadgraditi.