V času, ko se vse več pridelovalcev odloča za ekološko kmetovanje, se pogosto pojavlja vprašanje, kako je z uporabo herbicidov v ekoloških trajnih nasadih, kot so sadovnjaki, vinogradi in oljčniki. Odgovor je jasen: v ekološki pridelavi uporaba klasičnih oziroma sintetičnih herbicidov ni dovoljena. Zaradi alternativnih načinov zatiranja plevelov se povečajo stroški pridelave, ki pa se jih ublaži s pomočjo sredstev Skupne kmetijske politike, in sicer intervencije IRP19 – Ekološko kmetovanje.

Namen intervencije IRP19 – Ekološko kmetovanje v okviru Skupne kmetijske politike (SKP) je spodbujati kmetijska gospodarstva za izvajanje naravi prijaznega načina kmetovanja, ki prispeva k ohranjanju in izboljševanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju virov pitne vode, rodovitnosti tal, kulturne kmetijske krajine in k varovanju okolja nasploh.

Različni pristopi k uničevanju plevelov

Ekološka pridelava temelji na načelih varovanja okolja, tal in biotske raznovrstnosti, zato mora biti zatiranje plevela v trajnih nasadih izvedeno brez kemičnih posegov. Pridelovalci se zanašajo na mehanske in preventivne ukrepe, kot so obdelava tal, košnja, mulčenje, uporaba zastirk, ročno pletje ter termični postopki, na primer z vročino ali paro. V nekaterih primerih se uporablja tudi paša živali, denimo ovac v sadovnjakih, ki prispevajo k zmanjševanju plevela in hkrati izboljšujejo kroženje hranil.

Mag. Tomaž Poje iz Kmetijskega inštituta Slovenije pravi, da ob razmislekih zaradi uporabe herbicidov so tudi v sadjarstvu in vinogradništvu vse bolj pomembne nekemične metode zatiranja plevelov v pasu pod drevesi ali pod trto (obdelovalnem pasu pod drevesi – vrstnem prostoru). Res pa je, da je kemično varstvo relativno enostavno in učinkovito. Med nekemične metode zatiranja plevelov sodi mehanski način, termični način, zastirka itd. Te metode zatiranja plevela spadajo med metode varstva rastlin z nizkim tveganjem. Nekemične metode zatiranja plevelov podpira tudi Skupna kmetijska politika (SKP) s KOPOP programi in plačili za izvajanje nekemičnih metod v okviru Intervencije IRP19 – Ekološko kmetovanje.

Mehansko zatiranje plevelov

Mehansko zatiranje plevelov oziroma stroje za mehansko zatiranje plevelov morajo uporabljati ekološki sadjarji in vinogradniki. Uporabljalo pa se tudi v integriranem sadjarstvu in vinogradništvu, kjer pa je še dovoljena uporaba herbicidov. Največ izkušenj s temi stroji imajo ekološki pridelovalci.

Večina proizvajalcev strojev za obdelavo tal pod drevesi ali pod trto ima v ponudbi več različnih delovnih sklopov (delovnih elementov) kot je  npr. odmična rotacijska kosilnica (mulčer), segment vrtavkaste brane, segment prekopalnika (freze), segment krožne brane (z različnim številom krožnikov), plužna telesa. Potem so tu še različne ščetke (pletveniki), ki imajo lahko različno dolge najlonske  (poliamidne) nitke, gumijaste trakove  itd. Ščetke se uporabljajo tudi za pletev – odstranjevanje mladik – jalovk na deblu trte.

Te stroje lahko delimo tudi glede na vertikalno oziroma horizontalno os vrtenja delovnih elementov. Poimenovanje teh delovnih elementov v slovenščini še ni povsem poenoteno, tako da imamo lahko za iste stroje različna poimenovanja (npr. ščetka – krtača – pletvenik – vrstna kosilnica z nitko itd.). Vrteči se delovni elementi so gnani preko hidromotorja. Prednost hidravličnega pogona je brezstopenjsko uravnavanje vrtljajev delovnih elementov  stroja. S spreminjanjem vrtljajev rotorja se določa tudi intenziteta kontrole plevelov (višje število vrtljajev povzroči večji učinek in obratno).

Delovni elementi (sklopi) so pogosto opremljeni s tipali (tasterji), ki aktivirajo (hidravlični) odmik delovnih elementov ob dotiku tipal s steblom ali stebrom. Premik delovnih elementov nazaj v delovni položaj je najbolj pogosto izveden s pomočjo vzmeti. To povzroča relativno malo neobdelanega prostora ob samem deblu – stebru. Nekatere naprave kot so določene izvedbe ščetk ne potrebujejo odmikanja.

Termično zatiranje plevelov

Mag. Tomaž Poje nadaljuje, da če na področju mehanskega zatiranja plevelov pri nas vodijo ekološki pridelovalci, potem na področju termičnega zatiranja plevelov nimamo dejansko nič. V tujini pa se na tem področju že marsikaj dogaja. Pri termičnem načinu zatiranja imamo lahko različne postopke. Uporabljajo se lahko naprave z odprtim plamenom, naprave, ki oddajajo infrardeče sevanje, naprave na pregreto paro, naprave na vročo vodo ali vročo peno. Pa še naprave z mikrovalovi in laserji. Zadnji dve vrsti naprav so še v fazah raziskav. Ostale pa so že na razpolago. Med proizvajalci prednjačijo Italijani! Nekateri termično zatiranje imenujejo tudi fizikalno zatiranje plevelov.

Napravam za ožiganje plevelov pravijo tudi ožigalniki. Naprave niso nove, saj so jih v Ameriki na petrolej uporabljali že od leta 1852. Sodobne naprave pa kot gorivo uporabljajo v glavnem plin (butan, propan metan), pojavili pa so se tudi gorilniki na lesne pelete. Učinek ožiganja je odvisen od temperature plamena in časa delovanja na plevele. Končni učinek ožiganja se pogosto vidi šele v naslednjih dnevih (po 72 urah). Ožiganje je potrebno v rastni sezoni tudi večkrat ponoviti (od 3 do 5 x). prednost pa je, da v tleh oziroma na njih ni škodljivih ostankov.

Plevele pa lahko uničujemo tudi z velikim tlakom vode, ki ga proizvaja zmogljiva črpalka. Voda ni vroča, ni ogrevana, ampak ima temperaturo okolice. Zato to ni termična metoda zatiranja, zaključuje mag. Tomaž Poje.