Prehod v ekološko pridelavo ali nadaljnje izvajanje že uveljavljenih praks v okviru Skupne kmetijske politike 2023-2027 omogoča intervencija Ekološko kmetovanje IRP 19, ki kmetijam zagotavlja stabilno razvojno usmeritev.

Skupna kmetijska politika (SKP) danes že dolgo ni več usmerjena zgolj v pridelavo hrane, ampak z različnimi intervencijami SKP vse bolj poudarja trajnostni razvoj podeželja, ohranjanje kulturne krajine in poseljenosti tudi na najbolj zahtevnih območjih za kmetovanje. Hribovski kmetje imajo pri tem posebno vlogo, saj pogosto obdelujejo zemljišča, ki jih ni mogoče intenzivneje izkoriščati, vendar so vseeno zelo pomembna za ohranjanje krajine, preprečevanje zaraščanja in varovanje okolja. Evropska kmetijska politika zato spodbuja modele kmetovanja, ki so prilagojeni prostoru, spoštujejo naravne omejitve ter omogočajo dostojno življenje ljudem na podeželju.

Prav zato različne intervencije Skupne kmetijske politike podpirajo ekološko kmetovanje (IRP19), dobrobit živali (IRP28), ohranjanje lokalnih pasem (IRP42) in gospodarjenje na območjih z omejenimi dejavniki (IRP01). Cilj ni zgolj ekonomska podpora kmetom, ampak tudi ohranjanje živih vasi, delovnih mest in tradicionalne kulturne krajine, ki dajejo Sloveniji prepoznavnost in identiteto. Brez aktivnih hribovskih kmetij, pa tudi intervencij SKP, bi številni travniki in pašniki ostali neobdelani, podeželje bi se praznilo, z njim pa bi izginjalo tudi znanje in način življenja, ki so se oblikovali skozi generacije. Zato je razvoj hribovskih kmetij pomemben tako z vidika prehranske varnosti kot tudi z vidika trajnostnega razvoja države in ohranjanja poseljene krajine.

Marsikateri popotnik ob prihodu na hribovsko kmetijo najprej občuduje čudovite razglede in mir narave, vendar za to lepoto stoji trdo delo in odrekanje. Prav na strmih pobočjih in v zahtevnih razmerah je pridelava krme pogosto težka in naporna, zato je življenje na hribovskih kmetijah še toliko bolj povezano z vztrajnostjo, znanjem in spoštovanjem narave. Delo in način življenja v hribovitem svetu in na območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje določa narava, in ne človek. Strmi travniki, visoke nadmorske višine, kratka vegetacijska doba in zahtevni pogoji pogosto ne omogočajo intenzivne kmetijske pridelave ali obsežne obdelave njiv za pridelavo krme. Prav zato imajo na teh območjih posebno vlogo paša, reja drobnice in reja krav dojilj, ki predstavljajo eno najprimernejših oblik trajnostnega gospodarjenja z zemljo.

V takšnih razmerah ekološko kmetovanje ni le kmetijska praksa, temveč način ohranjanja življenja na podeželju. Krave dojilje, ovce in koze se pasejo na travnikih in pašnikih, ki bi se brez človeka hitro zaraščali. Z rejo živali se ohranjata kulturna krajina in biotska raznovrstnost, hkrati pa ostajajo naseljene tudi najbolj odročne slovenske vasi in hribovske kmetije. Tam, kjer bi marsikdo videl omejitve, številni kmetje danes vidijo priložnost – prav v sonaravni in ekološki pridelavi hrane.

Pomembno podporo temu razvoju zagotavlja Skupna kmetijska politika Evropske unije prek različnih intervencij. Med njimi imajo pomembno mesto intervencija IRP19 Ekološko kmetovanje, IRP01 Plačilo za naravne ali druge omejitve, operacija Reja lokalnih pasem, ki jim grozi prenehanje reje v okviru Podukrepa 10.1 – Plačilo kmetijsko-okoljskih-podnebnih obveznosti ter vezane dohodkovne podpore za rejo krav dojilj (INP05) in drobnice (INP03). Te intervencije niso namenjene zgolj finančni podpori kmetijam, temveč predvsem ohranjanju načina življenja, ki je za Slovenijo izjemnega pomena.

Posebej spodbudno je, da se za življenje in delo na podeželju odloča vse več mladih. Nemalokrat smo priča zgodbam, ko mladi prevzemajo zapuščene ali odmaknjene kmetije, jih ponovno oživljajo ter na hribovskih območjih vidijo priložnost za življenje in delo. Odločajo se za rejo drobnice, krav dojilj in za ekološko pridelavo, saj v tem prepoznavajo prihodnost, ki povezuje delo z naravo, samostojnost in trajnostni način življenja.

Takšne zgodbe dajejo podeželju novo energijo in dokazujejo, da prihodnost slovenskega kmetijstva ni nujno v intenzivnosti, temveč v prilagojenosti prostoru, spoštovanju narave in ohranjanju ljudi na podeželju. Kajti veliko bolje je, da v hribih še vedno zvonijo kravji zvonci in se pasejo črede drobnice, kot pa da hlevi prazni samevajo, travniki se zaraščajo, življenje pa se za vedno preseli v mesta.