V Orehovi vasi, nedaleč od Maribora, stoji družinska prašičerejska kmetija Žigart, kjer sodobna tehnologija ni sama sebi namen, ampak nepogrešljiv pomočnik pri vsakdanjem delu, kar podpira tudi Skupna kmetijska politika (SKP) s številnimi intervencijami. Nosilka kmetije je mama Aleksandra, za uspešno delovanje kmetije pa skrbijo skupaj z možem Miranom in sinom Markom, ki bo nekoč prevzel kmetijo. Čeprav je digitalizacija danes prisotna skoraj na vsakem koraku – od satelitsko vodenih traktorjev do računalniško vodenega krmljenja živali – družina poudarja, da nobena tehnologija ne more nadomestiti izkušenj, znanja in občutka za delo z živalmi. Prav ta preplet sodobnih rešitev in dolgoletnih izkušenj je tisto, kar zaznamuje njihovo kmetijo.

Pri nadaljnji posodobitvi kmetije lahko družina Žigart izkoristi tudi ukrepe Skupne kmetijske politike (SKP), in sicer intervencijo IRP02 – Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev. Ta je namenjena podpori naložbam, ki prispevajo k učinkovitejši pridelavi, večji konkurenčnosti in uvajanju sodobnih digitalnih rešitev. Med upravičene naložbe sodijo nakup napredne kmetijske mehanizacije, digitalnih sistemov za spremljanje in upravljanje pridelave, preciznih tehnologij ter druge opreme, ki izboljšuje produktivnost, zmanjšuje stroške in omogoča trajnostnejše gospodarjenje.

Že ob prihodu je jasno, da gre za kmetijo, kjer je vsako opravilo skrbno načrtovano. V hlevih ni nepotrebnega hitenja, živali imajo mir, obiskovalcev pa ne spuščajo mednje, saj je preprečevanje vnosa bolezni ena najpomembnejših nalog sodobne prašičereje. Tudi krmljenje poteka drugače, kot bi si marsikdo predstavljal. Krme ne razvažajo več z vozički, ampak jo računalniško voden sistem sam pripravi, zmeša in razdeli posameznim skupinam živali. Že prvi vtis pokaže, da digitalizacija tukaj ni modna beseda, temveč vsakodnevna praksa.

Nič ne ustavi ljubezni do kmetovanja

Za zgodbo kmetije se skriva tudi osebna življenjska pot. Oče Miran je od rojstva gibalno oviran zaradi otroške paralize  in uporablja invalidski voziček, vendar ga je kmetovanje spremljalo že od otroštva. Nasmehne se, ko pripoveduje, kako je kot deček po kolenih splezal na starega Zetorja, ker drugače ni šlo. »Kmetovanje me je vedno veselilo,« pove. »Nikoli nisem razmišljal, da česa ne bi mogel. Vedno smo iskali rešitve.« Prav iskanje rešitev je postalo vodilo družine Žigart. Namesto da bi fizično zahtevno delo opravljali na enak način kot nekoč, so začeli uvajati tehnologije, ki olajšajo delo, povečajo natančnost in izboljšajo gospodarnost reje. Danes tričlanska družina skrbi za skoraj sto plemenskih svinj, zaključen krog reje prašičev in približno sto hektarjev obdelovalnih površin.

Na kmetiji digitalizacija ni cilj sama po sebi, ampak odgovor na pomanjkanje delovne sile, vse višje stroške pridelave in vedno zahtevnejše pogoje kmetovanja. Računalnik pripravi krmni obrok, spremlja reprodukcijo vsake plemenske svinje, opozarja na cepljenja in prasitve, satelitska navigacija vodi traktorja z dvocentimetrsko natančnostjo, sekcijsko gnojenje in škropljenje zmanjšujeta porabo repromateriala, podatki s satelitov, v prihodnje pa tudi z brezpilotnega letalnika, pa pomagajo pri odločanju o gnojenju posameznih delov njiv, kjer bolj ali manj primanjkuje gnojila. Kljub vsemu temu Miran poudari misel, ki najbolje povzema filozofijo njihovega dela: »Računalnik lahko veliko pomaga. Opaziti, da z živaljo nekaj ni v redu, pa mora še vedno človek.«

Računalnik nikoli ne zamuja z obrokom

Če bi stopili skozi vrata hleva, bi nas najprej presenetil mir. Ni glasnega prelaganja krme, ni vozičkov, ki bi drveli med boksi, niti ljudi, ki bi z lopatami polnili korita. Živali mirno počivajo ali uživajo krmo, delo pa skoraj neopazno poteka v ozadju. Nekje nad nami se oglasi elektromotor, po ceveh pa steče pripravljena krma, ki jo je le nekaj trenutkov prej zmešal popolnoma avtomatiziran sistem. V velikem mešalniku se po računalniško določeni recepturi združijo koruza, ječmen, beljakovinska komponenta in mineralno vitaminski dodatek, pri čemer je vsaka odmerjena na gram natančno.

»V računalnik vpišemo recepturo, vse ostalo opravi sistem sam,« pojasni Marko Žigart, ki prevzema vse več odgovornosti na kmetiji. Krma prihaja iz silosov, računalnik jo stehta, zmeša, transportira s pihanjem, jo navlaži in razdeli po posameznih oddelkih. Pri tem ne gre za enoten obrok za vse živali, saj pitanci dobivajo štiri različne krmne mešanice, plemenske svinje pa tri. Doječe, breje in čakajoče svinje imajo različne prehranske potrebe, zato sistem natančno določi, katera mešanica pripada posamezni skupini. Ko pujsek doseže približno trideset kilogramov telesne mase, računalnik samodejno preklopi na naslednjo recepturo, brez ročnega poseganja in brez možnosti napake.

Sistem pa ne skrbi le za pripravo krme, temveč tudi za spremljanje hranjenja. Vsakih deset minut senzorji preverijo, ali so živali zaužile prejšnji obrok, in če ga niso, naslednjega preprosto zadržijo. Na prvi pogled gre za majhno podrobnost, v resnici pa pomeni pomemben prihranek. Krma je namreč najdražji del prašičerejske proizvodnje in vsak kilogram, ki konča pod rešetkami namesto v koritu, pomeni neposredno izgubo. Prav pri takšnih podrobnostih se pokaže, kako pomembna je natančnost avtomatiziranih sistemov.

Miran se ob tem spomni časa pred posodobitvijo hleva. »Ko smo še uporabljali starejši način krmljenja, smo porabili približno trideset ton koruze več kot danes,« pove. Že ta podatek nazorno pokaže, da digitalizacija na sodobni živinorejski kmetiji ni vprašanje prestiža, ampak ekonomike. Razlika med dobrim in slabim poslovnim letom se pogosto skriva prav v stotinah majhnih odločitev, pri katerih računalnik pomaga zmanjšati izgube.

Vsaka plemenska svinja ima svojo osebno izkaznico

Če je avtomatizirano krmljenje srce hleva, potem je računalniško spremljanje reprodukcije njegovi možgani. Na kmetiji Žigart ničesar ne prepuščajo naključju. Vsaka plemenska svinja ima svojo digitalno kartoteko, v kateri je zabeležena celotna življenjska zgodovina – od pripusta in trajanja brejosti do cepljenj, preselitve v porodni oddelek in pričakovanega datuma prasitve. Prvi podatek vnese človek, od tam naprej pa delo prevzame računalnik, ki pravočasno opozarja na vse pomembne dogodke.

»Če bi vse to vodili na papirju, bi bilo precej več možnosti za napake,« pove Miran. »Računalnik nikoli ne pozabi.« Pomemben del uspešne reje je tudi osemenjevanje. Na kmetiji uporabljajo sveže seme, merjasci pa danes predvsem pomagajo pri odkrivanju svinj v gonitvi. Osemenitev opravijo dvakrat v času estrusa, nato pa že enaindvajseti dan z lastnim ultrazvočnim aparatom preverijo uspešnost brejosti.

Veliko pozornosti namenjajo tudi izboru plemenskih živali. Mladice linije 12 (križanke med slovensko landrace – linija 11 in merjasci pasme slovenski veliki beli prašič – linija 22) kupujejo stare pet do šest mesecev, nato pa jih tri do štiri tedne zadržijo v karanteni, preden jih vključijo v osnovno čredo. Za prirejo pitancev jo križajo s semenim pasme pietrain, ki velja za eno najbolj mesnatih pasem. Toda tudi najboljša genetika ne prinese želenih rezultatov brez kakovostne krme in skrbnega nadzora nad njenim zdravstvenim stanjem.

Zato analizirajo vsako letino koruze. Mikotoksini sodijo med največje nevarnosti sodobne prašičereje, saj lahko povzročajo slabšo plodnost, pregone in mrtvorojene pujske, gospodarska škoda pa je lahko velika. »Če analiza pokaže tveganje, v krmo dodamo vezalce mikotoksinov. Pri reprodukciji si napak preprosto ne moremo privoščiti,« poudari Miran. Čeprav računalnik spremlja številne podatke, ostaja njegova vloga predvsem podporna. »Ne, računalnik pomaga. Odločati pa mora še vedno človek,« pravi Miran. Prav sposobnost opaziti spremembo v vedenju živali je nekaj, česar tehnologija še vedno ne more nadomestiti.

Vse se začne na njivi

Na prvi pogled se zdi, da med traktorjem na njivi in prašičem v hlevu ni veliko skupnega, na kmetiji Žigart pa je povezava zelo jasna. »Če nimaš kakovostne krme, tudi dobra genetika in sodoben hlev ne pomagata,« pravi Miran. »Temelj vsega je še vedno zemlja.« Družina obdeluje približno sto hektarjev kmetijskih zemljišč, od katerih jih polovica leži v okolici Orehove vasi, druga polovica pa v Prekmurju. Tudi pri njih je izrazita razdrobljenost zemljišč, saj gospodarijo na kar 135 GERK-ih. Da pri načrtovanju in izvajanju del ne bi spregledali katere od parcel, uporabljajo aplikacijo Sopotnik, ki omogoča pregled nad vsemi zemljišči, lažje načrtovanje delovnih opravil ter sprotno spremljanje opravljenega dela na posameznih njivah. Večino krme pridelajo sami, na njivah pa rastejo koruza, ječmen, pšenica, tritikala in rž, medtem ko kupujejo predvsem beljakovinske komponente, ki jih v slovenskih razmerah ni mogoče pridelati dovolj gospodarno.

Pred leti so preizkusili tudi pridelavo soje in krmnega graha. »Pet let smo vztrajali, računali in primerjali rezultate. Na koncu smo ugotovili, da se pri nas bolj izplača pridelati več žit in beljakovinsko komponento kupiti. Na kmetiji se moraš odločati z glavo, ne s srcem,« pripoveduje Miran. Enako premišljeno pristopajo tudi k obdelavi tal in se poslužujejo kolobarja. Klasično oranje je danes prej izjema kot pravilo, veliko več pozornosti namenjajo minimalni obdelavi, globokemu rahljanju in ohranjanju organske snovi, kar spodbuja tudi Skupna kmetijska politika (SKP) z različnimi intervencijami. Po spravilu ječmena sejejo dosevke in ozelenitve, med katerimi je pogosto tudi inkarnatka, spomladi pa zeleno maso zadelajo v tla.

Redno spremljajo tudi vsebnost humusa, ki se na njihovih njivah giblje med štirimi in štirimi odstotki in pol. Koruznico po žetvi vedno sesekljajo in jo vrnejo na njivo. »Vse, kar lahko, pustimo na njivi. Zemlji je treba vrniti tisto, kar nam da,« pravi Miran. Tudi gnojenje že dolgo ni več enako na vseh delih parcele. Na podlagi analiz tal in digitalnih kart pripravljajo načrte, s katerimi posameznim delom njive namenijo natanko toliko hranil, kolikor jih rastline dejansko potrebujejo.

Natančnost, ki jo vodijo sateliti

Pred nekaj leti je bilo mogoče dobrega traktorista prepoznati po ravnih brazdah. Danes velik del tega dela prevzema satelitska navigacija. Na kmetiji Žigart uporabljajo tri sodobne traktorje, opremljene z navigacijo GPS in signalom RTK, ki omogoča natančnost vožnje po navideznih kolesnicah približno dveh centimetrov. Na prvi pogled se morda zdi, da gre predvsem za udobje voznika, vendar se dejanske prednosti pokažejo šele med delom. Natančna vožnja pomeni manj prekrivanja, manj napak in bolj učinkovito izrabo vsakega hektarja.

Največje koristi se pokažejo pri gnojenju in škropljenju. Na robovih parcel se posamezne sekcije trosilnika oziroma škropilnice samodejno izključijo, zato ni več dvojnega nanosa gnojil ali fitofarmacevtskih sredstev. Rezultat ni le manjša poraba repromateriala, ampak tudi enakomernejša oskrba posevkov in manjša obremenitev okolja. Tako izpolnjujemo zahteve Skupne kmetijske politike (SKP) za čistejše okolje. »Pri današnjih cenah gnojil in zaščitnih sredstev si podvajanja preprosto ne moremo več privoščiti,« opozarja Marko. Tehnologija tako ne prinaša le večjega udobja, temveč predvsem večjo gospodarnost pridelave.

Satelitska navigacija pa je le del širše zgodbe o digitalnem upravljanju njiv. Na računalniškem zaslonu nastajajo digitalne karte, s pomočjo satelitskih posnetkov spremljajo razvoj posevkov, v prihodnje pa želijo podatke dopolniti še z brezpilotnim letalnikom, opremljenim s kamero NDVI. Takšni posnetki razkrijejo razlike v razvoju rastlin, še preden jih opazi človeško oko, zato lahko pravočasno ukrepajo. Na podlagi teh informacij bodo še natančneje prilagajali gnojenje posameznim delom njiv in tako izboljšali pridelek ob hkratni manjši porabi vhodnih sredstev.

Marku so takšne tehnologije nekaj povsem običajnega. »Na začetku se moraš sistema naučiti. Ko ga enkrat razumeš, pa se težko vrneš nazaj,« pravi. Vse pomembnejšo vlogo ima tudi telematika, ki beleži opravljena dela, porabo goriva, delovne ure in učinkovitost posameznih strojev. Podatki niso več zapisani v zvezkih, ampak so shranjeni v digitalni obliki, kar omogoča natančnejše spremljanje stroškov in lažje načrtovanje prihodnjih naložb. Kmetovanje tako vse bolj temelji na podatkih, ne zgolj na občutku.

Tehnologija mora upravičiti svojo ceno

Čeprav obiskovalca najprej navdušijo sodobni računalniško vodeni sistemi, se Miran med pogovorom vedno znova vrača k ekonomiki. Na kmetiji vodijo dvostavno knjigovodstvo in vsako večjo naložbo temeljito analizirajo. Šele ko številke pokažejo, da bo investicija dolgoročno prinesla prihranek ali izboljšala proizvodnjo, sprejmejo odločitev za nakup. Po njegovih besedah danes ni več veliko prostora za napake ali dodatni zaslužek, zato mora biti vsaka naložba skrbno premišljena.

»Danes ni več veliko prostora za dodatni zaslužek. Če želiš ostati konkurenčen, moraš delati bolj racionalno,« poudarja. Prav zato digitalizacije nikoli niso uvajali zato, ker bi bila moderna, ampak zato, ker je morala v praksi dokazati svojo vrednost. Avtomatsko krmljenje pomeni manj izgub krme, navigacija RTK zmanjša porabo gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, digitalno spremljanje reprodukcije pa zmanjšuje možnost napak. Vsak posamezen prihranek je morda majhen, vendar se skozi leto sešteje v pomembno razliko.

Slovensko meso ima prihodnost, če ga bomo znali ceniti

Ko pogovor nanese na prihodnost prašičereje, Miran za trenutek utihne. O sodobni tehnologiji govori z navdušenjem, pri razmerah v prašičerejski dejavnosti pa postane precej bolj zadržan. »Veliko govorimo o samooskrbi in prehranski varnosti. Ko pa pride človek v trgovino, pogosto odloča predvsem cena.« Po njegovem mnenju se vse premalo zavedamo, da je hrana ena najpomembnejših, če ne celo najbolj pomembna strateška dobrina. Dokler so police polne, se zdi samoumevna, šele ob krizah pa postane jasno, kako pomembno je, da ima država lastno pridelavo hrane.

Na kmetiji Žigart danes redijo skoraj sto plemenskih svinj in imajo zaključen krog reje. Pujske vzredijo do približno 110 kilogramov telesne mase, nato pa jih oddajo v zakol. Z istim mesarjem sodelujejo že več kot tri desetletja, kar je v današnjih razmerah prej izjema kot pravilo. Kljub temu razmere niso preproste. Domače koline so vse redkejše, večina ljudi meso kupuje v trgovinah, rejci pa se ob vedno večjih zahtevah glede dobrobiti živali, sledljivosti in kakovosti soočajo tudi z višjimi stroški prireje.

»Od rejcev se upravičeno pričakuje visoka raven dobrobiti živali, sledljivost in kakovost, kar so smernice Skupne kmetijske politike (SKP). Vse to podpiram. Toda takšna prireja nekaj stane,« poudarja Miran. Na kmetiji sodelujejo tudi v shemi Izbrana kakovost – Slovenija, ki zagotavlja visoke standarde reje, pri čemer opozarja, da del stroškov promocije nosijo tudi rejci sami, koristi pa niti ne, če ob le 30 odstotni samooskrbi z domačo svinjino ne moremo prodati prašičev. »Če želimo kakovostno slovensko meso, mora biti pošteno plačano tudi delo slovenskega rejca.« Po njegovem prepričanju bo dolgoročna prihodnost domače prašičereje odvisna predvsem od tega, ali bodo potrošniki pripravljeni prepoznati in podpreti kakovost doma pridelane hrane.

Kmetija prihodnosti ostaja družinska

Ko Marko govori o prihodnosti, ne omenja večjih strojev ali zmogljivejših računalnikov. Razmišlja predvsem o novem hlevu, še boljših rejnih pogojih za živali in nadaljnjem razvoju družinske kmetije, za kar pa bi moral zaprositi za sredstva v okviru Skupne kmetijske politike (SKP) Intervencije IRP24. To je morda tudi največja razlika med generacijama. Miran se spominja časov, ko je bilo skoraj vse odvisno od fizičnega dela, Marko pa odrašča v času, ko številna opravila olajšajo sateliti, računalniki in avtomatizirani sistemi. Toda cilj ostaja enak – pridelati kakovostno hrano in kmetijo predati naslednji generaciji v še boljšem stanju.

Na kmetiji Žigart razmišljajo o velikem razvojnem koraku – prenovi oziroma gradnji novega hleva za prašiče. Bodoči prevzemnik kmetije Marko pri tem računa tudi na podporo iz intervencije IRP24 – Naložbe v učinkovito in trajnostno rejo domačih živali v okviru Strateškega načrta SKP 2023–2027. Intervencija je namenjena sofinanciranju naložb v gradnjo, rekonstrukcijo in posodobitev hlevov ter pripadajoče opreme, s katerimi se izboljšujejo pogoji za rejo živali, delovni pogoji na kmetiji, učinkovitejša pridelava in izpolnjevanje okoljskih ter dobrobitnih standardov. Takšna naložba bi kmetiji omogočila nadaljnji razvoj živinorejske dejavnosti in ustvarila sodobne pogoje za delo prihodnje generacije.

Ob slovesu se Miran še enkrat ozre proti hlevom. V njih računalniki pripravljajo krmne obroke, senzorji spremljajo hranjenje, programska oprema opozarja na prasitve, na dvorišču pa čakajo traktorji, ki jih po njivah z dvocentimetrsko natančnostjo vodi satelitska navigacija in signal RTK. Kljub vsemu temu napredku ostaja ena stvar nespremenjena. Dobra kmetija se ne začne pri računalniku, ampak pri ljudeh, ki znajo poslušati živali, spoštovati zemljo in razmišljati nekaj korakov naprej. Prav zato na kmetiji Žigart digitalizacija ni cilj, ampak pot, po kateri družina z veliko znanja, premišljenimi odločitvami in medsebojnim zaupanjem stopa v prihodnost slovenskega kmetijstva.