Digitalizacija je v sodobnih traktorjih prisotna že vrsto let, kar z raznimi Intervencijami za nakup poskuša pomagati tudi Skupna kmetijska politika (SKP). Tako množica senzorjev, računalnikov in elektronskih krmilnih enot aktivno nadzorujejo delovanje motorja, menjalnika, hidravlike in drugih sistemov. Pomemben del tega razvoja je tudi povezovanje traktorja s priključki, pri čemer ima osrednjo vlogo sistem ISOBUS.

Intervencija IRP02 – Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev v okviru Skupne kmetijske politike (SKP) 2023–2027, podpira tudi naložbe v sodobne tehnologije, ki povečujejo učinkovitost in natančnost kmetijske mehanizacije. Pomemben del digitalizacije predstavljajo sistemi, ki omogočajo povezovanje traktorjev in priključnih strojev, med njimi tudi ISOBUS.

Intervencija IRP02 v okviru Skupne kmetijske politike (SKP) tako odpira možnosti za uvajanje opreme, s katero lahko kmet bolje izkoristi zmogljivosti sodobne mehanizacije. ISOBUS omogoča, da si traktor in priključni stroj izmenjujeta podatke prek enotnega komunikacijskega sistema. Upravljavec lahko prek terminala v kabini nadzoruje funkcije priključka, prilagaja njegove nastavitve in spremlja njegovo delovanje. Pri setvi, gnojenju, škropljenju, spravilu krme ali baliranju lahko to pomeni natančnejše delo, manj prekrivanja in učinkovitejšo porabo materiala.

Komunikacijski sistem

ISOBUS je standardiziran komunikacijski sistem, ki omogoča, da si traktor in priključek izmenjujeta podatke. Poenostavljeno povedano, gre za skupni »jezik«, ki omogoča, da traktor razume priključek in obratno. Ko ISOBUS-priključek priklopimo na ustrezno opremljen traktor, se prek kabla poveže z elektronskim sistemom traktorja. Terminal v kabini nato prepozna priključek in na zaslonu prikaže njegove funkcije.

Voznik tako na enem zaslonu upravlja različne priključke. Ko priklopi sejalnico, se na terminalu prikažejo nastavitve in podatki sejalnice. Ko jo zamenja s škropilnikom ali trosilnikom gnojila, se vmesnik prilagodi novemu priključku. Za vsak stroj zato ni nujno potreben poseben terminal v kabini.

Toda bistvo ISOBUS-a ni samo v tem, da lahko priključek upravljamo prek zaslona. Pomembna je dvosmerna komunikacija. Traktor priključku posreduje podatke, priključek pa traktorju vrača informacije o svojem delovanju. Sistem lahko tako ve, s kakšno hitrostjo se traktor premika, kakšen je položaj stroja in katere funkcije priključka so vključene.

Na tej osnovi je mogoče številne postopke avtomatizirati. Pri škropilniku lahko sistem glede na položaj stroja samodejno vklaplja in izklaplja posamezne sekcije, da na že poškropljeni površini ne prihaja do prekrivanja. Pri sejalnici je mogoče podobno upravljati posamezne sejalne elemente. Pri trosilniku gnojila pa se lahko odmerek prilagaja hitrosti vožnje, tako da ostane količina gnojila na površino enaka.

ISOBUS s satelitskim vodenjem

Še več možnosti se odpre, ko ISOBUS povežemo s satelitskim vodenjem. Traktor s pomočjo GPS oziroma natančnejšega RTK-sistema natančno določa svoj položaj na njivi. Če sistem ve, kje je stroj in kateri deli njive so bili že obdelani, lahko podatke uporabi za avtomatsko upravljanje priključka. Vozniku tako ni treba ves čas ročno vklapljati in izklapljati posameznih funkcij.

Naložbe, ki jih podpira Skupna kmetijska politika (SKP), zato niso namenjene le klasični posodobitvi kmetijske mehanizacije, temveč tudi njenemu digitalnemu povezovanju. Prav ISOBUS je pri tem ena od pomembnih tehnologij, saj omogoča, da različni stroji in priključki med seboj komunicirajo, ne glede na proizvajalca, ter da se številne njihove funkcije upravljajo prek enega terminala.

Intervencija IRP02 s podporo takšnim tehnološkim rešitvam prispeva k temu, da se digitalizacija vse bolj vključuje v vsakodnevno delo na kmetiji. Skupna kmetijska politika (SKP) s tem spodbuja naložbe v opremo, ki lahko kmetu prihrani čas, zmanjša porabo vhodnih sredstev in omogoči natančnejše izvajanje posameznih delovnih postopkov. ISOBUS pa je pri tem pomemben povezovalni člen med traktorjem, priključkom in upravljavcem.

Pomembno vlogo ima pri tem Task Controller, ki omogoča izvajanje določenih delovnih nalog na podlagi podatkov o položaju traktorja. V praksi to pomeni, da lahko sistem poveže lokacijo stroja, delovno širino priključka in nastavljene parametre ter na podlagi tega samodejno upravlja posamezne funkcije. Pri naprednejših sistemih se lahko beležijo tudi podatki o opravljenem delu, porabi materiala in obdelanih površinah.

ISOBUS je zato pomemben korak od klasičnega traktorja, pri katerem je voznik vse funkcije upravljal ročno, k stroju, ki lahko posamezne naloge opravlja samodejno. Voznik še vedno ostaja tisti, ki določi, kaj bo stroj počel, elektronika pa vse bolj skrbi za to, da je delo izvedeno natančno in učinkovito.

Kako to deluje v praksi – primer balirke

Pri balirki, opremljeni z ISOBUS-om, voznik priključek poveže s traktorjem, podatki pa se prek enega kabla prenesejo v terminal v kabini. Na zaslonu se prikažejo nastavitve in funkcije balirke, na primer premer bale, gostota stiskanja, vezanje in ovijanje. Balirka med delom pošilja podatke traktorju, voznik pa lahko na terminalu spremlja njeno delovanje in po potrebi spreminja nastavitve. Ko je bala končana, sistem lahko samodejno izvede naslednje korake – od zaustavitve pobiranja in vezanja do izmeta bale ter nadaljevanja dela. Vozniku tako ni treba za vsako posamezno funkcijo posegati po ločenem upravljalniku, saj vse skupaj nadzoruje prek terminala traktorja.

Traktor tako postaja osrednja povezovalna točka med voznikom, priključkom in podatki. ISOBUS pa omogoča, da različni stroji med seboj komunicirajo in da lahko njihov način dela usklajujemo. Digitalizacija traktorja zato ni več samo vprašanje večjega števila zaslonov v kabini, ampak predvsem vprašanje povezovanja in avtomatizacije dela, kar že dolgo podpira tudi Skupna kmetijska politika (SKP) s številnimi Intervencijami.