Kmetija Perko s Spodnje Velke je primer sodobnega kmetijstva, v katerem imajo pri razvoju in posodabljanju gospodarstva pomembno vlogo tudi digitalne rešitve, kakršne z intervencijo IRP02 – Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev in pri mladih prevzemnikih intervencija IRP24 Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov, spodbuja. Mladi gospodar Aleš Perko je znanje ekonomije povezal s kmečko izkušnjo in informacijsko tehnologijo ter na domači kmetiji razvil lasten model za spremljanje prireje, stroškov in porabe virov. Po izobrazbi je magister ekonomije, vendar je bil ves čas študija vpet v delo na domači kmetiji, zato je svoje znanje začel prenašati neposredno v vsakodnevno upravljanje gospodarstva. Danes pri Perkovih o reji goveda, pridelavi krme, obdelavi njiv in stroških ne odločajo več samo na podlagi izkušenj, temveč si pomagajo tudi s podatki, analizami in digitalnimi orodji. Njegova zgodba je zanimiva prav zato, ker se je digitalizacija na kmetiji razvila iz konkretne potrebe po boljšem odločanju in učinkovitejšem gospodarjenju.

Skupna kmetijska politika (SKP) v okviru intervencije IRP02 – Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev zagotavlja možnosti za sofinanciranje upravičenih naložb, ki kmetijskim gospodarstvom omogočajo tehnološki razvoj, povečanje produktivnosti in uvajanje digitalnih rešitev. Med podprtimi naložbami je tudi digitalizacija kmetijskih gospodarstev, pri čemer se konkretni pogoji, upravičenci in obseg podpore določajo z javnimi razpisi. Primer Kmetije Perko pri tem kaže, kako lahko digitalizacija v praksi postane del vsakodnevnega upravljanja kmetije – od spremljanja prirastov in porabe krme do načrtovanja stroškov, gnojenja in obdelave tal. Alešev model je nastal iz konkretnih potreb kmetije in se razvijal skupaj z njim, zato predstavlja predvsem primer razvoja digitalnega načina razmišljanja na kmetiji, kar je tudi cilj intervencije IRP02 – Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev v okviru Skupne kmetijske politike (SKP).

Intenzivna reja govejih pitancev

Perkovi imajo dolgoletno tradicijo kmetovanja, družina pa je bila že pred Aleševim prevzemom usmerjena v razvoj in uvajanje novosti. Alešev oče Anton je že pred leti spremljal stroške, opravljal analize zemlje in preračunaval krmne obroke, zato je bila ideja o načrtnem gospodarjenju na kmetiji prisotna že precej pred današnjo digitalizacijo. Z rejo govejih pitancev so se začeli ukvarjati leta 1990, ob tem pa so bili v okolju znani tudi po vrhunskih vinih. Danes na kmetiji poleg Aleša in njegove žene Petre pomagata tudi njegova starša, oče Anton in mama Marjeta. Petra se na kmetiji ukvarja predvsem s pridelavo jagod in zelenjave, pomaga pa tudi svojim staršem pri obdelavi sadnih nasadov in kmetijskih površin v Malečniku. Aleš je kmetijo prevzel pri 29 letih, proces njene temeljite posodobitve pa se je začel že leta 2016 s projektno dokumentacijo za gradnjo novega hleva (hlev so zgradili leta 2018), pozneje pa so sledile še številne druge naložbe.

V zadnjih letih so Perkovi tako posodobili praktično vse pomembnejše dele gospodarstva. Zgradili so nov hlev in dva velika koritasta silosa, uredili CO₂ silos za skladiščenje koruznega zrnja ter kupili stolpne silose za shranjevanje žit in drugih močnih krmil. Za pripravo popolnega krmnega obroka so že leta 2014 kupili mešalnico za pripravo močne krme, nekaj kasneje pa še mešalno-krmilno prikolico, s katero lahko pripravljajo natančno sestavljene obroke za živali. Pri tem Aleš poudarja, da sodobna oprema sama po sebi še ne pomeni uspešne kmetije, če gospodar ne ve, kaj z njo dosega, kako jo uporabljati in koliko ga prireja v resnici stane. Prav zato se je poleg fizične modernizacije kmetije vse bolj razvijal tudi njegov način spremljanja in analiziranja podatkov.

Dvesto pitancev in računica vsakega kilograma

Danes na kmetiji redijo okoli 200 pitancev, predvsem pasem limuzin, šarole in belgijsko plavo, živali pa Perkovi kupujejo predvsem na Češkem in Slovaškem. Ob nakupu tehtajo približno od 200 do 350 kilogramov, končna odločitev pa je odvisna tudi od ponudbe in razmer na trgu. Pitanje traja približno od devet do dvanajst mesecev, tako da so biki ob oddaji stari okoli 18 mesecev, ves čas pa Aleš spremlja njihov prirast. Pri tem mu podatki omogočajo primerjavo med posameznimi živalmi in predvsem odgovor na vprašanje, koliko krme je bilo potrebne za doseganje določenega prirasta. Limuzin pri Perkovih v povprečju prirašča okoli 1.450 gramov na dan, šarole pa okoli 1.600 gramov, razlika pa ni pomembna le z vidika reje, ampak tudi z vidika ekonomike celotnega pitanja.

Kakovost živali in njihova genetika sta zato pri Perkovih zelo pomembni. Ne iščejo zgolj najcenejšega nakupa, ampak kakovostne živali, ki lahko ob pravilnem krmljenju dosežejo dobre priraste in visoko klavnost, njihovi biki lahko dosežejo tudi do 62 odstotkov. Alešu je zato žal, da domače klavnice in trgovci na drobno ne pokažejo dovolj zanimanja za tako kakovostno spitano govedo, ki nato odhaja na tuje trge. Tudi tam so zahteve različne: na Kosovu iščejo manj mastne bike, v Italiji bolj mastne, zato mora biti temu prilagojen tudi krmni obrok. Poleg tega se odkupna cena goveda v zadnjem obdobju od februarja znižuje, povpraševanje iz Libanona pa se je zaradi vojne ustavilo, kar še dodatno potrjuje, kako pomembno je, da ima kmet pri prireji čim boljši nadzor nad stroški.

Natančen krmni obrok za boljši prirast

Večino krme za živino pridelajo sami na približno 60 hektarjev površin, od tega okoli 40 hektarjev njiv in 20 hektarjev travinja. Površine so vključene v kolobar in ukrepe KOPOP, v petih letih pa na njivah praviloma zvrstijo tri glavne kulture in po glavni kulturi vmesni dosevki, kar je pomembno tako za pridelavo krme kot za ohranjanje rodovitnosti tal. Pridelujejo travo, ječmen, pšenico, sojo in koruzo, pripravljajo travno in koruzno silažo, zadnji odkos zbalirajo. Dokupujejo predvsem sojine in repične tropine ter mineralno-vitaminske dodatke. Posebno pozornost namenjajo strukturi obroka, kot vir vlaknine uporabljajo tudi zrezano slamo, ki se v mešalno-krmilni prikolici bolje porazdeli in preprečuje, da bi govedo na krmilni mizi prebiralo posamezne sestavine. Tudi travna silaža je zrezana na kratko s silažnim kombajnom, cilj pa je, da živali ves čas dobijo čim bolj izenačen in natančno pripravljen obrok.

Načrtno krmljenje so pri Perkovih začeli še bolj sistematično izvajati po letu 2014, ko so kupili mešalnico za pripravo močne krme. Obrok prilagajajo velikosti črede in ga približno vsaka dva meseca nekoliko spremenijo, vendar pri tem pazijo, da vse glavne komponente ostanejo vključene skozi celotno obdobje reje, spreminjajo se predvsem njihova razmerja. Razlog je tudi v delovanju prebavnega sistema goveda, saj se bakterije v vampu na nov obrok prilagajajo postopoma, zato prehitre spremembe niso zaželene. Aleš pri tem vse krmne komponente ovrednoti in v strošek prireji všteje tudi vrednost lastne krme, kot da bi strojne storitve ali drugo delo opravljal zunanji izvajalec. »Vedno me je zanimala kalkulacija,« pravi, saj ga zanima predvsem končni odgovor, ali je določena reja pri danih cenah in stroških sploh rentabilna.

Kako pomembna je kakovost krme, se je pokazalo tudi po lanski suši, ko so bile težave s kakovostjo koruznih storžev in povečano vsebnostjo toksinov. Posledice slabše kakovosti krme se lahko hitro pokažejo pri zdravstvenem stanju živali in prirastih, zato Perkovi vse pogosteje preventivno uporabljajo vezalce mikotoksinov v manjših količinah. Njihova uporaba sicer poveča strošek krme, saj se strošek obroka lahko s približno 1,70 do 1,80 evra na kilogram prirasta poveča na okoli dva evra, ko je treba ob težavah povečati odmerek. A Aleš ocenjuje, da se preventiva izplača in na dolgi rok stane manj. Pri težavah, povezanih s toksini, so lahko posledice precej dražje od samega dodatka, saj se lahko pojavijo slabši prirasti in zdravstvene težave, med drugim nekroza repov, šepanje in drugi majhni pokazatelji, ki vplivajo na počutje živali. Tudi v tem primeru je zato odločitev rezultat računice: če dodatek prepreči večjo izgubo, njegova cena ni več glavni strošek, ampak naložba v stabilnejšo rejo.

Podatkovno vodena njiva

Podatkovni pristop se pri Perkovih ne konča v hlevu, saj se vse bolj seli tudi na njive. Že od leta 2010 uporabljajo GPS navigacijo pri škropljenju njiv, s čimer lahko natančneje izvajajo postopke in zmanjšujejo nepotrebna prekrivanja, v zadnjih letih pa postaja vse bolj natančno tudi gnojenje. Tudi Skupna kmetijska politika (SKP) podpira nakup specialnih strojev za natančno gnojenje in zmanjšanje obremenitve okolja v okviru intervencije IRP02 Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev. Na osnovi analiz tal in izdelanih kart določajo potrebe posameznih površin, pri mineralnem gnojenju pa kalij, fosfor in dušik gnojijo ločeno, saj je tako mogoče posamezen element natančneje dozirati. Pri kompleksnih gnojilih je to težje, saj se v enem odmerku znajde več hranil, ki jih njiva morda ne potrebuje v enakem razmerju. Tak način dela po Aleševem mnenju omogoča večji pridelek ob manjši porabi gnojil, manjši strošek in hkrati manjše tveganje za obremenjevanje okolja.

Pomembno vlogo ima tudi gnojevka, ki jo Perkovi analizirajo in uporabljajo pri gnojenju površin spomladi in jeseni. Pri tem jo zadelajo v tla v čim krajšem možnem času, s čimer želijo čim bolje izkoristiti hranila in zmanjšati izgube, obenem pa ves čas spremljajo stanje posameznih površin. Leta 2022 so naredili še en pomemben korak pri obdelavi tal, saj so kupili podrahljač in začeli opuščati klasično oranje ter uvajati konzervirajočo obdelavo tal. Jeseni tla obdelajo približno 20 do 35 centimetrov globoko, po strnišču do približno 40 centimetrov, spomladi pa do okoli 35 centimetrov, pri čemer želijo izboljšati stanje tal in njihovo sposobnost zadrževanja vode. Prav prilagajanje vse bolj sušnim razmeram je eno od področij, kjer Aleš vidi še precej možnosti za izboljšave, saj bo prihodnja obdelava tal morala omogočiti dovolj zadrževanja vode v tleh za sušne dele leta, da bo pridelava zagotavljala dovolj krme, predvsem pa dovolj kakovostne krme za dobre priraste.

Danes je prav naložbam v sodobno opremo in tehnologijo namenjena tudi intervencija IRP02 v okviru SKP 2023–2027. Ta kmetijskim gospodarstvom omogoča podporo pri posodobitvah, s katerimi izboljšujejo učinkovitost in pogoje dela.

Excel, ki je postal model za digitalno kmetijstvo

Aleševa digitalna zgodba se je začela precej preprosto. Med študijem ekonomije je bil ves čas vpet v delo na domači kmetiji in je razmišljal, kako bi znanje ekonomije uporabil pri vsakodnevnem upravljanju gospodarstva, leta 2014 pa je začel razvijati lasten model za digitalno pametno kmetijstvo. Preizkusil je več aplikacij za vodenje kmetije, vendar ni našel rešitve, ki bi združevala vse podatke, ki jih je potreboval, in bi bila hkrati zanj cenovno sprejemljiva. Zato je začel z Excelom, sprva spremljal predvsem porabo krme in prirast goveda, nato pa je sistem postopoma razširil na stroške, zaloge, gnojila, fitofarmacevtska sredstva, storitve in načrtovanje kolobarja. Danes ne gre več za eno samo preglednico, ampak za večplastni sistem, ki mu omogoča, da ima pomemben del informacij o kmetiji zbranih in povezanih na enem mestu. Excel je tako iz preprostega pripomočka postal orodje za odločanje.

Aleš lahko svojo tabelo odpre tudi na telefonu in hitro preveri stanje reje, stroške, porabo krme ali zaloge. Če se pojavi odstopanje, ga lahko opazi precej prej, kot bi ga pokazal končni letni rezultat, kar je pri prireji, kjer se lahko majhne razlike skozi mesece spremenijo v velike stroške, še posebej pomembno. Njegova ideja je, da tehnologija ne sme biti sama sebi namen, ampak mora odgovarjati na konkretno vprašanje, ki se pojavi na kmetiji. Prav zato svojega modela ne razume kot dokončnega izdelka, ampak kot sistem, ki ga je mogoče še nadgraditi in ga nekoč razviti v aplikacijo za druge kmete. To bi pomenilo povezovanje različnih podatkovnih virov, uporabniku prijazen vmesnik in prilagoditev različnim vrstam kmetij, kar je finančno in razvojno precej zahtevnejši korak, vendar osnovna ideja ostaja enaka – kmet naj ima informacije, na podlagi katerih lahko bolje upravlja svojo pridelavo in prirejo.

Alešev pristop so prepoznali tudi zunaj domače kmetije. Zveza slovenske podeželske mladine ga je leta 2023 uvrstila med kandidate za naziv inovativni mladi kmet, njegov lastni izdelani model pa predstavila kot inovativno rešitev za zbiranje in analizo podatkov na kmetiji. Pri tem so bili kot pomembni učinki izpostavljeni boljše načrtovanje, obvladovanje tveganj, zmanjševanje izgub, večja delovna učinkovitost in produktivnost, pa tudi možnosti za bolj trajnostno rabo naravnih virov in prilagajanje podnebnim spremembam. Leta 2024 je Aleš svoj pristop predstavil tudi na konferenci slovenskega kmetijstva in gozdarstva pod naslovom »Model za pametno kmetijstvo«. Njegova zgodba je zanimiva predvsem zato, ker digitalizacija na Kmetijo Perko ni prišla kot vnaprej kupljena rešitev, ampak je zrasla iz konkretnih problemov in vprašanj, ki jih je bilo treba rešiti doma.

Aleš Perko je kot mladi prevzemnik kandidiral tudi na razpisu Skupne kmetijske politike (SKP) v okviru intervencije IRP24 – Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov, ki je namenjena podpori mladim pri prevzemu in nadaljnjemu razvoju kmetijskih gospodarstev.

Kmet prihodnosti mora biti tudi manager

Aleš danes na kmetovanje gleda drugače, kot ga je morda videla prejšnja generacija, čeprav je prav od očeta prevzel veliko znanja in temeljev. Prepričan je, da mora biti današnji kmet hkrati pridelovalec, rejec, manager, upravljavec prireje in načrtovalec prihodnosti gospodarstva. Pri tem ni dovolj, da človek pozna stroje, živali in zemljo, ampak mora znati spremljati stroške, razumeti trg, ocenjevati tveganja in biti pripravljen sprejeti nove metode dela. »Treba je poslušati in se učiti ter poskusiti nova dognanja na lastni kmetiji, če so dobra,« pravi, pri čemer poudarja, da ni vsaka novost primerna za vsako gospodarstvo. Pomembno je, da kmet zna presoditi, kaj bo na njegovi kmetiji dejansko prineslo boljši rezultat.

Prav zato prihodnost Kmetije Perko ne vidi v eni veliki tehnološki rešitvi, ampak v postopnem izboljševanju številnih podrobnosti. Rezerve vidi še pri prirastih živali, na njivah pa bo treba poiskati načine, kako v vse bolj sušnih razmerah zagotoviti dovolj kakovostnega pridelka za krmo. Pri tem mu bodo pomagali podatki, vendar ti sami ne bodo nadomestili znanja in izkušenj, ki jih je družina gradila desetletja. Sodobni hlev, mehanizacija, natančno gnojenje, navigacija, konzervirajoča obdelava tal in digitalno spremljanje prireje so pri Perkovih deli iste zgodbe – zgodbe o tem, kako tradicionalno kmetijo prilagoditirazmeram, kjer je vse bolj potrebna natančnost. Nakup sodobnih strojev za natančno kmetovanje Skupna kmetijska politika (SKP) podpira v okviru intervencije IRP02 Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev. In če bo Alešu uspelo doma razviti model, ki ga bo mogoče nekoč ponuditi tudi drugim kmetom, bo njegova Excelova preglednica prerasla okvir ene kmetije in postala primer, kako lahko znanje ekonomije, kmečka izkušnja in informacijska tehnologija skupaj ustvarijo bolj premišljeno in odpornejše kmetovanje.