Do sedaj se mi še ni zgodilo, da bi bil pri pisanju uvodnika tako skeptičen nad našo zakonodajo. Kar se dogaja pri prodaji mesa, meji že na rubriko »Saj ni res – pa je.« Že pri tako nizki samooskrbi s prašičjim mesom namreč na kmetijskem ministrstvu dovoljujejo, da bo slovenska prašičereja dočakala svoj klavrni konec. Matador, ki bo našemu prašiču zadal zadnji sunek, je nepregleden uvoz svežega in zamrznjenega mesa po smešno nizkih cenah. Zahrbtni napad, ki pa je uradno dopuščen!

Oziroma povedano drugače: dovoljeno je uvažati meso in ga prodajati pod oznako Kakovost iz Slovenije ali pod kakšnim drugim imenom, ki nakazuje, da je izdelek slovenski, za kar trgovci vedo, da pri kupcih »vžge«. In to kljub temu, da žival ni bila rojena, vzrejena, zaklana in razkosana v Sloveniji. Za naše birokrate je dovolj, če je kos mesa v naši državi narezan na zrezke, pakiran in deklariran, pa ga že prodajamo kot naš slovenski izdelek.

 Po podatkih, ki smo jih zbrali, letno uvozimo 45 milijonov kilogramov svežega ali zamrznjenega prašičjega mesa. Za lažjo predstavo naj napišemo, da je to v povprečju 22 kilogramov mesa na prebivalca, če pa to meso preračunamo nazaj v žive prašiče, pa pomeni, da je bilo za pokrivanje potreb Slovenije po svinjini uvoženih med 600 in 700 tisoč 110 kilogramskih prašičev. Veliko, če vemo, da v Sloveniji na vseh gospodarstvih trenutno redijo le še okrog 270 tisoč prašičev. Nizke odkupne cene v preteklih letih, desetletjih, so opravile svoje, o dolgoročnem sodelovanju rejcev s klavnicami in trgovino pa v teh letih (kot pri drugih dejavnostih) ni bilo ne duha ne sluha. Le zakaj bi sodelovali, ko pa lahko po mili volji uvažamo in prodajamo meso, ne da bi bilo treba razlagati, da je meso kupljeno “bog ve kje” po nerealno nizki ceni in še celo, da je bilo zamrznjeno.

Pa da ne bo kdo mislil, da so samo v Sloveniji nizke odkupne cene prašičev. Tudi v tujini rejci tarnajo, da se s prašičerejo ne more dostojno preživeti. Toda tam (predvsem na severu Evrope) so reje bistveno večje kot pri nas, prav tako je boljša produktivnost, banke pa so do nekaj let nazaj zahtevale le dvoodstotne obresti. Prašičereja se je tam vrtoglavo povečevala, tako zelo, da je že resno ogrožala okolje, zato so bile te države pod pritiskom javnosti prisiljene sprejeti omejevalne ukrepe, ki jih v precejšnji meri čutimo tudi mi. Slovenska prašičereja pa je že tako dolgo v krizi, da se rejci niso mogli kaj dosti ukvarjati z vlaganji v svoje reje. Med govedorejci je bilo precej bolj »evforično« vzdušje in zdaj smo priča večjemu številu stisk, ki izvirajo iz preveč »korajžnih« naložb na kmetijah.

To, kar najbolj znižuje trenutne nizke odkupne cene prašičev, je dejstvo, da imamo v Sloveniji zelo neučinkovit nadzor nad trditvami, ki jih dobavitelji dajejo kupcem. Dogaja se namreč, da celo velike trgovske verige (še slabše pa je pri zasebnikih…) dopuščajo potvarjanje porekla svinjine. Dovoljuje se jim, da jim dobavitelji dobavljajo meso kot slovensko, čeprav je tega mesa bistveno več, kot pa se zakolje slovenskih prašičev. Tako se dobavitelji izognejo višji odkupni ceni, dosežejo višje marže zase, višje marže pa dosegajo tudi trgovci, saj tudi oni dobijo dodatni kos od te razlike. Rejci pa samo izgubljajo, saj je njihove prašiče in delo lahko in enostavno nadomestiti z uvoženim mesom. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin tega ne nadzoruje dovolj zavzeto, kazni, ki jih eventualno naložijo kršiteljem, pa niso odvračilne (kot bi morale biti in so drugod po Evropi), ampak predstavljajo le manjši del od koristi, ki jih kršitelji s potvorbami pridobijo. Zato stvar ostaja nerešljiva, rejci in tudi kupci mesa pa potegnejo krajši konec; rejci obupavajo nad prirejo, kupci pa se žal ne zavedajo, kako so s »slovenskim« zavedeni.

In kakšne so rešitve za povečanje samooskrbe s prašičjim mesom in zvišanje odkupnih cen prašičev? Zelo preproste. Država bi morala preko uradnega nadzora preprečiti potvarjanje porekla in zagotoviti, da bi obljube, dane kupcem (in tudi tako zelo reklamirane), tudi v resnici držale. Učinkovit bi moral biti predvsem nadzor nabavljenih in prodanih količin mesa slovenskega porekla pri dobaviteljih in trgovcih. Kršitelje bi bilo treba javno objaviti, saj bi jih le to odvrnilo od takšnega početja. Trgovce bi morali prepričati, da je slovenska prireja dražja od tuje in da zaradi tega od slovenskih rejcev ne morejo zahtevati enakih cen, kot jih lahko ponudijo mnogokrat večji tujci. Prav tako bi se morali trgovci zavedati, da je del njihove družbene odgovornosti (o kateri tako radi govorijo), da ne siromašijo okolja, v katerem delujejo, in bi zato morali v svojih trgovinah ponujati predvsem hrano slovenskih pridelovalcev in rejcev. V nasprotnem primeru je takšna trgovina podobna nekdanjim kolonialnim režimom, ki pa dolgoročno ne morejo vzdržati. In če bodo dovolj kmalu izpolnjeni ti pogoji, bi vsaj del prašičerejcev lahko spet zagnal svojo dejavnost. Reje pa morajo nujno postati večje in bolj profesionalne, sicer bo njihova prihodnost zelo negotova.