Zadruga sedaj že nekaj časa nima nikogar zaposlenega, 200 članov zadruge z upravnim odborom na čelu povezuje duh prostovoljstva. Namreč za svoje delo si ne izplačujejo ne dnevnic, ne sejnin, ne potnih stroškov. Kot pravijo, je to pravi zadružni način delovanja in ideja prostovoljnega dela se vleče že vse od druge svetovne vojne.

Predsednik upravnega odbora Vinogradniško vinarske zadruge Bizeljsko Janez Šekoranja, ki je na omenjenem položaju že 20 let pravi, da je s takim načinom zadruga preživela krizne čase, saj s prostovoljnim delom in zmanjšanjem stroškov niso izčrpavali zadruge. Nekaj denarja imajo celo prihranjenega in Šekoranja pravi, da je njihovo poslovanje stabilno.

Že pred drugo svetovno vojno je zaživela ideja o zadružnem neformalnem druženju in ustanovitvi organizacije. »Zadruga je bila rdeča nit razvoja na Bizeljskem, kljub temu, da so bile v kraju organizirane tudi druge skupnost. Kmetje so lahko celo ob nedeljah po maši opravili dolžnosti, ki jih niso mogli med tednom. Namreč odprta je bila hranilnica in posojilnica in na trgu je bilo tako vedno živahno. Kako resna je bila zadruga priča tudi dejstvo, da so morali ustanovni člani obstoj zadruge jamčiti s svojim premoženjem.