Študijo je predstavil dr. Aleš Kuhar iz Biotehniške fakultete in zlasti zaskrbljujoče je, da so deleži mesa domačega porekla na prodajnih policah zelo nizki glede na višino samooskrbe, pri prašičjem mesu smo celo pod 20 odstotki, krepi se izvoz domačega mesa in izdelkov.

Razmere v živinoreji v Sloveniji so na dolgi rok zelo neugodne, pravi dr. Kuhar in dodaja, da se je prireja mesa v Sloveniji v desetih letih skupno zmanjšala za 10 odstotkov. Največje znižanje po pričakovanju beležimo pri prašičih, in sicer za 50 odstotkov (iz 600 na 300 tisoč), prireja perutninskega mesa se je povečalo za tretjino, prireja mesa govedi pa za dva odstotka.

Prašičje meso

Statistični urad RS beleži, da so lani decembra prašiče redili na 21 tisoč kmetijah. Skupaj so lani vzredili približno 229 tisoč prašičev. V Sloveniji 90 odstotkov kmetij redi manj kot 9 prašičev na kmetijsko gospodarstvo, smo tudi fenomen po tem, da številni redijo le enega ali dva prašiča in to za lastno porabo. Uradni zakol v registru za leto 2020 poroča, da je bilo zaklanih skoraj 250 tisoč prašičev. Ob uvozu 86 tisoč tekačev, to pomeni, da okoli petina porabe mesa prašičev izvira iz zakola izven klavnic. Dr. Aleš Kuhar tako ocenjuje, da je »letečih prašičev«, ki se pojavljajo na sivem trgu, kar 71 tisoč. Razhajanja glede pravega števila vzrejenih prašičev so zelo velika, zato je nujno čim prej vzpostaviti natančne evidence reje in zakola prašičev. Predvsem pa je še bolj zaskrbljujoče, da je delež domačega porekla mesa na evidentiranem trgu pod 20 odstotki, že ob tako mali samooskrbi naša živilskopredelovalna podjetja krepijo izvoz mesa in izdelkov, po drugi strani pa se srečujemo z velikim uvozom prašičjega mesa. Cene prašičjega mesa so bile lani na letni ravni za tretjino nižje in za desetino pod dolgoletnim povprečjem.

Goveje meso

Po podatkih Statističnega urada v Sloveniji redimo približno 485 tisoč govedi. Na kmetijah v povprečju redijo 14 govedi, kar nas uvršča na zadnja mesta evropskih držav, kjer je povprečje 44 živali na kmetijsko gospodarstvo. Delež govejega mesa domačega porekla na evidentiranem trgu je pod dve tretjini, dobro polovico izvoza so žive živali. Po besedah dr. Kuharja govedoreja ostaja »nebrušen diamant slovenskega kmetijstva« glede na naravne danosti, ki jih ima to sektor. Letos se napoveduje znižanje prireje, potrošnje in izvoza govedi. Sektor je namreč močno pod vplivom epidemije COVID 19, ki je povzročila spremembe v strukturi porabe. Zaradi izpada prodaje mesa v gostinstvu se prodaja govejega mesa ni nadomestila s prodajo v trgovini. Znižale so se tudi odkupne cene, zastal je izvoz.

Meso perutnine

Reja perutnine se je v desetih letih povečala za 27 odstotkov in se letno dviguje, čeprav je v letu 2020 opaziti znižanje prireje. Sočasno se povečuje tudi poraba. Prireja je večja od potreb, zato se veliko perutnine izvozi, od celotnega izvoza kar 45 odstotkov odpade na perutninsko meso in izdelke. Delež domačega porekla na evidentiranem trgu je pod dve tretjini. Glavne države, kamor izvažamo, so Avstrija, Hraška, Italija in države Zahodnega Balkana. Na ravni EU je opazna stagnacija, cene brojlerjev so bile v letu 2020 občutno pod povprečjem.

Maloprodajne cene se hitro zvišujejo

Dr. Aleš Kuhar je spregovoril tudi o mednarodni trgovini in cenah: »Maloprodajne cene hrane v SLO v zadnjih dveh letih naraščajo hitreje kot v EU 27. To spodbuja tuje proizvajalce hrane, da s svojimi izdelki pritiskajo na slovenski trg. V Sloveniji imamo veliko vrzel med cenami živali za zakol, cenami v mesni predelavi in cenami na trgovskih policah. Beleži se, da so odkupne cene govejega mesa znižale za deset do 15 odstotkov, klavnice so svoje maloprodajne cene zvišale za deset, trgovine pa celo za dvajset odstotkov.

Rejci, ki delujejo v tveganih poslovnih modelih, ki so nepovezani in nimajo dolgoročnih pogodb, so v tem trenutku najbolj izpostavljeni cenovnim pritiskom. Poleg tega pa so imeli težave pri prodaji goveje živine, saj so klavnice v času prevelike ponudbe odkupovale le od pogodbenih rejcev. Primarni sektor mora imeti interes biti del konkurenčnih strateških povezav v verigi. Opozoril je tudi na dvojnost slovenskega kmetijstva. Imamo 13,8 odstotka kmetij, ki ustvarijo 64,4 odstotka prihodkov v kmetijstvu in so tako imenovane razvojne kmetije. Več kot dve tretjini je takoimenovanih socialnih oziroma malih kmetij, ki naredijo letno manj kot osem tisoč evrov prihodkov. Nerealno je pričakovati, da bodo kar naenkrat postale tržne ali pa ekološke kmetije, ki bodo pridelovale hrano za širši trg. So pa izredno pomembne za obdelanost in poseljenost podeželja, vendar nimajo večjih možnosti za razvoj tržnih potencialov, je dejal dr. Kuhar in dejstva podkrepil s podatki, da samo 14 odstotkov kmetij dosega več kot 25 tisoč evrov na leto prihodkov, 4,2 odstotka več kot 50 tisoč evrov in 2,2 odstotka kmetij več kot 100 tisoč evrov prihodkov. To je skupaj dobrih 20 odstotkov. Kako naj preživijo kmetije izpod 25 tisoč evrov prihodkov in si pri tem še izplačuje redno mesečno plačo?

V zaključku dodaja, da mora razvoj temeljiti na nadaljnji krepitvi konkurenčnosti, odpravi sistemskih primanjkljajev, anomalij in izenačitvi pogojev s konkurenti. Razvojni zaostanek lahko zmanjšamo s profesionalizacijo, specializacijo, vlaganji v raziskave in razvoj, v izobraževanje, večjo stroškovno učinkovitost in kakovost. Tudi potrošnike bo treba bolj osveščati, da bodo pozorni na poreklo mesa. Shema izbrana kakovost je dober korak na tej poti, vendar rezultati potrošniških raziskav kažejo, da je še vedno skoraj 50 odstotkov odločitve potrošnika za nakup mesa cena mesa, kakšna je krma je pomembna za 32 odstotkov vprašanih, medtem ko prisega na poreklo 12 odstotkov ter le osem odstotkov kakšna je vrsta pridelave.