Gospodar Niko nam je dejal, da obdelujejo več kot osemdeset hektarjev kmetijskih površin in gozdov, redijo 120 govejih pitancev, najraje pa vidijo, da skupaj s skupnostjo vsako leto organizirajo prireditev žegnanje traktorjev pri cerkvi sv. Andreja v Andražu nad Polzelo. Na žegnanju je prisotnih več kot 200 traktorjev.

V sproščenem pogovoru hitro izvemo, da se na kmetiji preživljajo z rejo govejih pitancev za meso, prodajo lesa ter biomase, strojnimi uslugami v gozdu in s prodajo električne energije, ki jo proizvajajo s 100 kW sončno elektrarno. Dela zato ne manjka, a kljub temu ne pozabijo na druženje tako v okviru družine, kot tudi s prijatelji.

Reja govejih pitancev

V hlevu je 120 govejih pitancev, pol je telic. »Od začetka korona krize je reja govejih pitancev na veliki preizkušnji. Številni ne vhlevljajo več živali, saj se jim enostavno ne izplača. Številni kljub temu vztrajamo in upamo, da bodo naše klavnice prepoznale kakovost domače vzrejenih živali in ne bodo več uvažali velike količine manj vrednega mesa. Tudi na domačem trgu raje kupujejo slabše vzrejeno govedo po ceni malo nad tri evro, kot pa da bi plačevali pol evra več za bike in telice, ki se prodajajo v Avstrijo in Italijo. Škoda za tako miselnost. Tujci gledajo drugače na dobro vzrejeno govedo. V povprečju je izplen pri takem govedu boljši, manjši je delež kosti v trupu. Čudi pa nas, da se kljub nizki odkupni ceni, maloprodajna cena mesa zvišuje. In to na račun surovine, pravijo klavničarji in trgovina. Kako je to mogoče, če pa rejec že dve leti prejema okoli tri evre za kilogram mesa. Resnica je edino ena. Kmetu se dražijo osnovne surovine, dizelsko gorivo, mineralna gnojila, fitofarmacevstska sredstva in močna krma se zaskrbljujoče dražijo.«

Krmni obrok za goveje pitance je klasičen. Torej dobijo koruzno in travno silažo, seno, slamo, siliran koruzni zdrob, beljakovinski koncentrat in mineralno-vitaminski dodatek. Optimalna vlažnost koruznega zrnja za siliranje je od 30 do 35 odstotkov vlage. Suhe silaže zrnja so bolj podvržene naknadni fermentaciji, plesnenju in gretju odprtih silaž. Vlažne silaže so povezane z večjimi izgubami hranilnih snovi ter slabšo ješčnostjo živali. Lani smo naredili manjšo napako in v silosu je koruzni zdrob potlačen do višine 150 cm, kar je nekoliko previsoko in ne dosegamo minimalno 5 cm dnevnega odvzema silaže v hladnem obdobju leta in 10 cm v toplem obdobju leta. Pojavile so se točkovne lokacije plesni, tega v prihodnje ne bomo ponovili.

Delo v gozdu

Na področju poseka lesa je veliko manj težav priznava Niko Cevzar. Nudimo usluge sečnje, prodajamo pa tudi lesne sekance in pa drva za kurjavo. Kupimo bukova debla, približno 2,8 kubičnih metrov je potrebno hlodovine za »klafro« oziroma štiri kubične metre bukovih drv, ki jih razrežejo na dolžino 25 do 50 cm in jih dostavijo na dvorišče kupca. V zadnjih letih si pri izdelavi drv pomagamo z rezalno cepilnim strojem. Pri delu sta potrebna dva človeka, tudi zaradi varnosti. Prvi naklada hlodovino na dozirno mizo, drugi pa je pri rezalno cepilnem stroju in upravlja sam stroj in nadzoruje razrez in cepljenje lesa. Povpraševanje po drveh je vse večje, saj se dražita tako zemeljski plin kot tudi kurilno olje.

Za konec

Niko in Darjo predvsem veseli, da sta njuna sinova Andrej in Matej delovna in jima pomagata tako v hlevu kot v gozdu. Matej študira geologijo, Andrej pa biosistemsko inženirstvo in bo po končanem študiju tudi prevzel kmetijo. Zaradi nizkih odkupnih cen govejega mesa v prihodnje ne razmišljajo o povečevanju hleva, temveč širitev dopolnilne dejavnosti predelava lesa na kmetiji. »Da se preživiš iz kmetijstva, je potrebno več več rejnih živali. Kmetijstvo ni več romantika kot nekoč, postalo je podjetništvo. Še sreča, da ohranjamo običaje na podeželju, ki nas spominjajo na našo mladost in to je za nas neprecenljivo, še posebej ko se dobimo s prijatelji, pa naj si bodi to na kmetijskem sejmu ali pa na kakšni drugi prireditvi,« še dodaja Niko.