Namreč imajo rejo plemenskih svinj in prašičev pitancev, dopolnilno dejavnost proizvodnjo mesnih izdelkov, Ema pa je tudi zelo aktivna predsednica Društva podeželskih žena Sveti Jurij ob Ščavnici.

Ob obisku kmetije smo najprej pomislili, da smo zgrešili cilj prihoda, saj nismo s ceste videli hlevov, ki so dobro skriti za hišo. Na kmetiji obdelujejo kar 42 hektarjev kmetijskih površin, in sicer na njivah pridelujejo koruzo in žita, ki jo porabijo doma za rejo prašičev. Redijo 50 plemenskih svinj, odojke zredijo do končne mase 110 kilogramov ali za znanega odjemalca do 180 kilogramov. Če so boksi polni, prašiče prodajo tudi prej. Delo imajo na kmetiji razdeljeno, in sicer Ema skrbi za porodnišnico in male pujske, mož Jožef za preostala dela v hlevu in prodajo, sin Rok pa za dela na polju. Sicer pa si priskočijo na pomoč, da delo v hlevu vedno poteka nemoteno.

Skupen nakup kmetijske mehanizacije

Kot primer dobre kmetijske prakse predstavljamo povezovanje dveh mladih kmetov. Simon Černel in Rok Lančič sta se odločila za sodelovanje pred petimi leti, ko sta kupila posamezne kmetijske stroje. Kmetijska mehanizacija je namreč velik strošek na kmetiji, še posebej zaradi vse bolj računalniško izpopolnjenih strojev. Prva skupna naložba je bila sejalnica, nato sta za skupno uporabo kupila še nekaj različnih strojev in si jih med sabo izposojala. Leta 2017 sta skupaj kandidirala na javnem razpisu, ki je bil namenjen skupinam kmetov, da so lahko opravili skupen nakup strojev. »Na razpisu sva bila uspešna in kupila sva večji traktor in to kljub pomislekom posameznikov, ki so nama dejali, da se ne bova mogla dogovoriti za pravično in enakovredno uporabo stroja. Sama nisva videla nobenih težav, namreč odraščala sva skupaj, živiva narazen le dober kilometer in oba se ukvarjava z enako dejavnostjo, to je s prašičerejo in poljedelstvom. Sproti se dogovarjava, kdo bo traktor uporabljal kateri dan in koliko časa. Oba sva napisana kot lastnika traktorja, medtem ko mora pri registraciji biti navedena le ena oseba. Prav tako ni težav, kje bo traktor stal. Na vsakem dvorišču stoji pol leta, skratka prijatelji se lahko precej enostavno in brez težav dogovorijo o koriščenju strojev med sabo,« pravi Rok Lančič, ki dodaja, da mora biti rezervoar z dizelskim gorivom vedno poln ob predaji traktorja drugemu uporabniku. Vzdrževanje, servisi, stroške registracije si delita med sabo. Na vprašanje, koliko kmetov bi si lahko delilo traktor oziroma stroje v idealnem razmerju, sta Simon in Rok odgovorila, da največ pet, kljub temu, da sta v Avstriji videla, da si v eni vasi traktor deli kar 20 kmetov. Je pa v tem primeru lastništvo že veliko bolj zapleteno. Ta skupni nakup zagotovo ni bil zadnji, Rok utemeljuje, da se z nekaterimi mladimi kmeti pogovarja tudi o skupnem nakupu mulčerja za mulčenje podrastja ob njivah in ob gozdu. Stroj je drag, rabi se ga en dan v letu in mladim kmetom se zdi skupen nakup več kot smiseln. Gotovinskega denarja za nakup dragih strojev je ponavadi vedno premalo, in v primeru najema kredita, mora vsak posebej na banki zaprositi za kredit. Banke namreč še niso razumevajoče za tovrstno obliko partnerskega nakupa.

Lančičevi imajo tudi Vzrejni center za plemenske svinje, ki jih tudi prodajajo, in sicer linijo 12. Poudarjajo pa, da se jim to trenutno ne izplača, saj je prodajna cena prenizka, ker za enako težkega pitanca dobiš prav toliko kot za brejo svinjo. S sedanjo odkupno ceno so zadovoljni, saj ta končno pokrije stroške prireje. V načrtu imajo gradnjo novega hleva za plemenske svinje kot tudi za rejo prašičev pitancev. V prihodnje bi lahko redili okrog 110 plemenskih svinj, v ponudbi bi imeli več odojkov, medtem ko bi pitanje na končno težo ostalo v sedanjih okvirih, pravijo Lančičevi, ki dodajajo, da so se za rejo prašičev odločili pred 30 leti, ko so razmišljali ali naj redijo krave molznice ali prašiče. »Odločili smo se pravilno, saj nismo tako močno vezani na hlev, kot so to govedorejci,« pravi Ema.

V društvu je dela vedno dovolj

Ema je predsednica društva podeželskih žena že 20 let. So zelo aktivne, obiskujejo številne prireditve v organizaciji tako društva kot tudi Zveze kmetic Slovenije. Sodelujejo na tekmovanjih kot je spretnostna vožnja s traktorjem, tekmovanju v kuhanju različnih jedi, med drugim se uspešno udeležujejo državnega tekmovanja peke kvasenic s skutnim nadevom v krušni peči in poberejo nagrade za najvišja mesta.

Čeprav je v društvo včlanjenih 50 podeželskih žena, imajo težave s pridobivanjem članic, predvsem mlajših, ki imajo več energije za organizacijo dogodkov in izpolnjevanje vlog na razpisih. Ema, ki je tudi članica upravnega odbora na zvezi, dodaja, da vsako leto organizirajo velikonočno razstavo dobrot in ročnih del na cvetno nedeljo v Sv. Juriju ob Ščavnici in pripravijo knjižico receptov in tudi jedi na določeno tematiko. Lani, že na 27. razstavi, so pripravljale jedi in recepte iz rdeče pese. Letos naj bi bila osrednja tema jedi iz špinače in blitve. Ponudijo recepte za predjedi, glavne jedi, kakor tudi sladice, pravi Ema, ki pravi, da so pred časom spremenile ime društva v podeželske žene, tako so zajete vse ženske na podeželju.

Prireditev je še veliko. Sodelujejo z občino, šolo in drugimi ustanovami na razstavah, sodelujejo tudi na prireditvi Žetev zlatega klasa na Stari Gori kot žanjice in poskrbijo za pogostitev. Organizacijskega dela je takrat kar veliko, v krušni peči spečejo več kot sto pogač, kvasenic, gibanic in ocvirkovk.

In kako običajno dan pri Emi

»Zjutraj si skuhamo čaj, vnuke odpeljemo v vrtec in poskrbimo za živali v hlevu. Krmljenje je ročno, pregledati moramo zdravstveno stanje živali v hlevu, v porodnišnici pa poskrbeti za morebitna dela po prasitvi, cepljenja, kastriranja pri do štirih dni starih pujskih. Prasitve imamo kolikor se le da skupinske, pri tem poskrbimo za grelne plošče in luči, da so novorojeni pujski na toplem. Če se zavlečejo v kot ali se stiskajo k svinji, jih ta lahko hitro poleže. Pomagamo tudi pri čiščenju porodne posteljice pri svinjah. Teh del je zjutraj uro ali dve, nato pripravim zajtrk, ki je pri nas tradicionalen. To pomeni, da vsi skupaj zajtrkujemo ajdove ali koruzne žgance, zlivanke, kaše, ali kakšno drugo domačo hrano.«

Sledijo dela ali doma ali v društvu, tako imajo vsak ponedeljek dopoldne delavnice, tako da se članice družijo. »Imamo ročna dela, kot so šivanje, štrikanje, vsako sredo imamo vodeno telovadbo s fizioterapevtko.«

Recept za tünko

Beseda tünka izhaja iz načina shranjevanja suhega svinjskega mesa v zaséko, ki je v lesenem čebru, izdelanem za to priložnost in se tudi imenuje tünka. Meso torej tunkajo v zaséko, polagajo vanjo, da tam lepo počaka vse leto v odličnem stanju. To so bile zamrzovalne skrinje naših prednikov.

Kako pripravijo meso? Gre za najboljše kose svinjskega mesa, ki ga dobijo pri kolinah, torej stegno, ledja, hrbet ali vrat. Meso mora biti brez kosti, kože in površinske masti. Ko pride iz razsola (morska sol, poper, česen, kumina) po 15 do 21 dneh, odvisno od velikosti kosov mesa, ga pokuhajo in ponekod tudi popečejo ter dajo v dim za nekaj dni. Za prekajevanje je idealen les trdih listavcev. Nato ga dajo v tünko tako, da je spodaj plast zaseke, nato spet meso in za konec spet plast zaseke. Pazijo, da se meso med seboj ne dotika.

Zaseko pripravijo iz trdega hrbtnega špeha, ki ga termično obdelajo, zmeljejo in začinijo s soljo, ponekod dodajo tudi druge začimbe, na primer poper in česen. Ema Lančič pravi, da mora odležati v zaseki za najmanj mesec dni v zaseki, takrat je tünka najboljša, ker je tudi zorena. S svojo tünko Ema sodeluje na Dobrotah slovenskih kmetij in upa, da bo po dveh zlatih medaljah letos med dobitnicami znaka kakovosti.

Štirigeneracijska družina

Kot smo napisali, je Rok z ženo Brigito prevzel kmetijo pred tremi leti. Ali sta Ema in Jožef pri tem kaj oklevala? »Niti ne. Imeli smo v načrtu, da čimprej predava kmetijo, saj imajo mladi voljo do dela in zamisli, ki jih morajo izkoristiti. Je pa to zahtevna odločitev, ki mora biti z novim prevzemnikom dogovorjena, saj če predaš kmetijo pri 55 letih, ti manjka še kar nekaj let do prejemanja pokojnine. Dogovor mora veljati, da bo mladi prevzemnik v tem času vzdrževal starše, kar je zahtevna naloga tudi za tistega, ki prevzame kmetijo. Delujemo skupno in nimamo nobenih pomislekov, da si ne bi pomagali med sabo. Tudi midva z možem z veseljem poskrbiva za vnukinjo Lili in Žana, ju oblečeva in peljeva v vrtec, nato pa opraviva svoja dela na kmetiji. Izmenjujemo si tudi pri koriščenju dopusta, tako da je nekdo vedno na kmetiji in takrat opravi nujna dela v hlevu in na poljih. Ne smemo pozabiti tudi na pomoč moževih staršev Jožefa in Antonije, ki skrbno obdelujeta vinograd in vrt,« še pove Ema Lančič, ki pravi, da kot štirigeneracijska družina vedno dobro sodelujejo.