Pri obiskovanju ekoloških kmetij, ki koristijo ukrepe Skupne kmetijske politike (SKP) v okviru Intervencije IRP19 Ekološko kmetovanje, je tudi kmetija Zel iz Rošnje pri Staršah. Brez tovrstnih pomoči bi ekološki kmetje zelo težko bili konkurenčni na trgu, pravi gospodar Marjan Zel. Na kmetiji obdeluje 77 hektarjev kmetijskih zemljišč, pridelke pa prodaja povečini ekološkim rejcem, ki potrebujejo krmo za pitanje goveda. Prodaja takoj požete pridelke, saj nima skladiščnih kapacitet zaradi omejenega prostora na kmetiji.

Po dveh letih preusmeritve iz integrirane v ekološko pridelavo, je lani Marjan Zel prvič ponudil ekološke pridelke na trg. Na vprašanje, zakaj preusmeritev v ekološko kmetovanje, je Marjan dejal: »Enostavno sem se naveličal uporabljati mineralna gnojila in še posebej fitofarmacevtska sredstva. Ta so stroškovno draga in časovno zelo natančno uporabljena sredstva. To pomeni, da je treba čakati na brezvetrje, da jih lahko uporabiš. Na skoraj 80 hektarjih površin je kar težko najti več dni ugodnega vremena pri nas. Prodajne cene pridelkov so okrog 30 odstotkov višje kot iz konvencionalne pridelave. Kar pomemben del prihodkov pa so različni ukrepi Skupne kmetijske politike v okviru različnih Intervencij, ki jih koristimo na kmetiji, pravi Marjan Zel. Dodaja, da pa so stroški pri tovrstnem načinu kmetovanja precej višji, več je dela in manjši pridelek.

Preusmeritev v ekološko kmetovanje

Kmetijsko gospodarstvo, ki se odloči za začetek ekološke pridelave, mora najprej opraviti postopek preusmeritve v okviru Skupne kmetijske politike (SKP) Intervencije IRP19 Ekološko kmetijstvo. V tem obdobju je kmet dolžan postopno uvajati ekološke proizvodne metode. Vendar pridelki še nimajo statusa ekoloških in jih zato ni dovoljeno tržiti kot takšne. Dolžina preusmeritvenega obdobja je odvisna od vrste pridelave: pri stalnih nasadih jagodičevja, drevesnega sadja in vinske trte traja tri leta. Pri pašnikih za prašiče in perutnino 12 mesecev, pri večini drugih kmetijskih panogah pa dve leti.

Obdobje preusmeritve je za kmetije pogosto zahtevno, saj uvajanje ekoloških praks lahko prinese nižje pridelke, hkrati pa pridelana hrana še ne dosega višjih cen, značilnih za ekološke proizvode. Prav zaradi teh izzivov Evropska unija in države članice v okviru skupne kmetijske politike zagotavljajo različne podporne ukrepe, namenjene spodbujanju in olajšanju prehoda na ekološko kmetovanje. Te podpore so praviloma višje v času preusmeritve kot v obdobju, ko kmetija že v celoti deluje v ekološkem sistemu.

Tradicionalno kmetovanje se poslavlja

»Kmetovanje postaja vse bolj podobno industrijski pridelavi, v kateri štejejo predvsem količine in število živali, medtem ko človek in prostor pogosto ostajata v ozadju. Tudi v naši občini Starše je slika danes povsem drugačna, kot je bila nekoč,« pove Marjan. »Spominjam se, da je še leta 1986 mleko oddajalo več kot 300 domačij, danes pa bi rejce krav molznic in pitanega goveda lahko prešteli na prste ene roke. Ta sprememba je boleča in marsikomu vzbuja občutek žalosti ob pogledu na prazne hleve in opuščene kmetije.

Sam si niti ne upam predstavljati, da bi namesto poljedelstva vstopil v intenzivno živinorejo s stotimi kravami molznicami, saj takšna kmetija zahteva popolno predanost – delo, ki človeka veže dan in noč, vse dni v letu. Ob tem gre vsem, ki so se za takšno pot odločili, iskrena zahvala in spoštovanje. To ni le delo posameznika, temveč praviloma celotne družine, ki stoji za kmetijo.

V ozadju takšnega kmetovanja so tudi veliki finančni pritiski: krediti za gradnjo hlevov, nakup molznih robotov in sodobnih kmetijskih strojev, ki jih je treba odplačevati dolga leta. Vse to dodatno povečuje odgovornost in tveganje, ki ga nosijo današnji kmetje. Prav zato je pomembno, da se zavedamo vrednosti njihovega dela in vloge, ki jo imajo pri ohranjanju podeželja, prehranske varnosti in kulturne krajine.

Marjan Zel opravlja številne strojne storitve za ostale kmete. Poleg spomladanske setve koruze, s svojima dvema žitnima kombajnoma žanje koruzo in žita, pozimi pa pluži in posipava ceste. Na kmetiji ima štiri traktorje, ki so stari med 15 in 35 let. Kupljeni so bili rabljeni, jih je obnovil in služijo svojemu namenu.

Štiriletni kolobar s štirimi poljščinami

Na kmetiji Zel je ekološki kolobar osrednji temelj trajnostnega gospodarjenja in hkrati primer dobre prakse, kako je mogoče pridelavo poljščin smiselno povezati z ukrepi Skupne kmetijske politike. (SKP) v okviru Intervencije SKP IRP18.02 Kmetijsko-okoljska podnebna plačila – Naravni viri NV.2 Ohranjanje kolobarja. Štiriletni kolobar, v katerem si enakovredno s po 20 hektarji posajenih površin sledijo fižol, ječmen, rž in koruza, ni naključen, temveč premišljeno zasnovan sistem, ki ohranja rodovitnost tal, zavira rast plevelov in bolezni ter izboljšuje dolgoročno stabilnost pridelave. Na kmetiji Zel se kolobar izvaja v treh stopnjah zahtevnosti vključno s saditvijo metuljnic (stročnice) za kar znaša stopnja podpore 134,40 evrov/hektar.

Posebno vlogo v kolobarju ima fižol kot metuljnica, ki s sposobnostjo vezave dušika bogati tla in pozitivno vpliva na kulture, ki mu sledijo. Žita, kot sta ječmen in rž, dobro izkoriščajo hranila iz tal, obenem pa s svojim koreninskim sistemom izboljšujejo strukturo zemlje. Koruza kot zahtevnejša poljščina v kolobarju pride na vrsto takrat, ko so tla že dobro pripravljena in hranilno uravnotežena. Takšno zaporedje je še posebej pomembno v ekološkem kmetijstvu, kjer so mineralna gnojila in fitofarmacevtska sredstva strogo omejena. Marjan dodaja, da vso organsko maso zmulči, da je delež humusa v tleh ves čas več kot štiri odstotke. Poslužuje se tudi pripravkov biostimulatorjev rasti. Te uporablja za spodbujanje naravnih procesov v rastlinah in tleh, ne da bi delovali kot klasična gnojila ali fitofarmacevtska sredstva. Njihov namen ni neposredno dodajanje hranil ali uničevanje bolezni in škodljivcev, temveč izboljšanje vitalnosti, odpornosti in izkoristka rastlin. Rastlini pomagajo pri boljšem razvoju koreninskega sistema, učinkovitejšem sprejemu hranil iz tal. Ter lažjem premagovanju stresnih razmer, kot so suša, vročina ali nenadne temperaturne spremembe.

Ostale Intervencije Skupne kmetijske politike (SKP)

Pri tem Marjan Zel aktivno izkorišča tudi ukrepe Skupne kmetijske politike (SKP). V okviru intervencije NP08.06 Ozelenitev ornih površin preko zime. Oziroma okoljskih zahtev SKP, da kmetija z raznolikim kolobarjem, ohranjanjem zelenega pokrova in odgovornim ravnanjem s tlemi prispeva k varovanju okolja. In tudi biotske raznovrstnosti in zmanjševanju vplivov kmetijstva na podnebje. Ti ukrepi niso le administrativna obveznost, temveč se na kmetiji Zel prepletajo z vsakdanjo prakso in dolgoročnimi cilji ekološke pridelave. Tla so tako pokrita s prezimno zeleno odejo od 15. novembra tekočega leta do najmanj 15. februarja naslednjega leta. Letna višina plačila znaša za shemo 148 EUR/ha.

Pomemben del usmeritve kmetije predstavlja tudi vključevanje v Skupno kmetijsko politiko (SKP) za uporabo avtohtonih in tradicionalnih sort semena v okviru Intervencije LOPS – operacija LO.2 Lokalne sorte (operacija SOR). Z izbiro lokalno prilagojenih sort pri uporabi semena ajde, rži Marjan Zel prispeva k ohranjanju kmetijske dediščine, večji odpornosti posevkov na vremenske ekstreme ter večji genski raznolikosti v kmetijstvu. Avtohtone sorte se pogosto bolje prilagajajo lokalnim razmeram, kar je v ekološki pridelavi še posebej pomembno. Za informacijo – letno plačilo za izvajanje operacije SOR je 154,36 evrov/ha.

Primer kmetije Zel kaže, da so premišljeno zasnovan ekološki kolobar, uporaba avtohtonih sort in vključevanje v ustreznih ukrepov Intervencije SKP lahko učinkovita kombinacija za trajnostno kmetovanje. Takšen pristop ne prispeva le k stabilnosti posamezne kmetije. Temveč ima tudi širši pomen za varovanje okolja, ohranjanje podeželja in prihodnost ekološkega kmetijstva v lokalnem prostoru.

Cena pšenice je podcenjena

Marjan opozarja na paradoks sodobnega kmetijstva: čeprav se cene vsega dražijo, cene kmetijskih pridelkov ostajajo že dolga leta praktično nespremenjene. Kot primer navaja ceno pšenice, ki je bila leta 2007 približno 22 centov za kilogram, danes pa je cena skoraj enaka.

Za ilustracijo Marjan primerja to s končnim izdelkom – kruhom. Takrat je bil kilogram kruha okoli pol evra, danes pa kilogram kruha »Hribovc« stane približno 4 evre. Pri tem je zanimivo, da za kilogram kruha uporabimo le približno 60 dekagramov pšenice, kar pomeni, da je realna vrednost uporabljenega žita le okoli 13 centov. Delež pšenice v končni ceni kruha tako znaša komaj dobrih 3 odstotke.

»To lepo pokaže, kako malo cene žita prispevajo k končni vrednosti izdelkov, ki jih vsakodnevno kupujemo. Kmetje pa kljub naraščajočim stroškom pridelave – goriva, gnojil, semena in mehanizacije – ostajajo vezani na praktično enake cene za svoje pridelke.«

Ne le ta primer, tudi drugi deleži osnovne surovine pri končni ceni izdelka, jasno kažejo, zakaj je za ohranjanje in razvoj kmetijstva, še posebej ekološkega, nujna dodatna podpora s strani ukrepov Skupne kmetijske politike (SKP) in drugih oblik Intervencij, ki nadomeščajo razliko med dejanskimi stroški pridelave in tržno ceno kmetijskih proizvodov.

Fižol postaja pomembna poljščina v kolobarju, ne pa na trgu

Lani je kmetija Zel v Rošnji začela s pridelavo ekološkega fižola, vendar so vremenski ekstremi že v prvi sezoni pridelavo močno prizadeli. Toča, pozna zmrzal in dolgotrajna suša so pridelke skoraj povsem zdesetkali. Po besedah Marjana, bi se brez lastne kmetijske mehanizacije pridelava ekološkega fižola pravzaprav ne izplačala. Da bi pokrila stroške, bi morala biti prodajna cena fižola okoli 6 evrov za kilogram.

Skupna kmetijska politika (SKP) v okviru Intervencije INP07 Vezana dohodkovna podpora za beljakovinske rastline spodbuja pridelavo beljakovinskih rastlin. Za koledarsko leto 2026 je načrtovan znesek 215,62 evrov na hektar posajene površine.

Kljub temu je kmetija uspela pobrati približno 6 ton fižola češnjevca, ki ga sedaj lično pakirajo v kilogramske vrečke. Fižol je prebran s pomočjo optične laserske naprave, ki loči poškodovana in pikasta zrnja od zdravega. Marjan Zel je sprva poskušal prodati pridelke trgovskim verigam, a je naletel na hladen sprejem in nezanimanje za slovenski ekološki fižol. »Lažje je prodajati tuje pridelke, ki pogosto nimajo zagotovila, da so res ekološki, kljub označbam na embalaži,« poudarja Marjan.

Zato razmišlja o alternativnih oblikah prodaje, neposredno kupcem. Tak pristop bi omogočil, da pridelek doseže končnega potrošnika po pošteni ceni. Hkrati pa bi kmetija ohranila trajnostno in ekološko pridelavo.

Brez višjih pomoči, ne bo ekološkega kmetovanja

Marjan Zel je z ukrepi Skupne kmetijske politike (SKP) zadovoljen, saj po njegovem mnenju pomembno prispevajo k ohranjanju in razvoju ekološkega kmetijstva. Posebej izpostavlja Intervencijo IRP19 – Ekološko kmetijstvo, ki nadomešča del izpada prihodka, nastalega zaradi doslednega upoštevanja ekoloških pridelovalnih načel. Pri ekološki pridelavi so namreč hektarski donosi praviloma precej nižji kot pri konvencionalnem kmetovanju. Kar se neposredno odraža v ekonomiki pridelave.

Ekološko kmetijstvo prinaša tudi višje stroške. Omejeno gnojenje in prepoved oziroma stroga omejitev uporabe fitofarmacevtskih sredstev zahtevata več mehanskih obdelav njiv. Kot so predsetveniki in česala, več prehodov s stroji ter uporabo dražjega, certificiranega semena. Vse to pomeni, da je pridelava stroškovno zahtevnejša, medtem ko tržna cena pridelkov pogosto ne dosega želene ravni. Take, ki bi v celoti nadomestila nižje donose in višje vložke v primerjavi s konvencionalnim kmetijstvom.

Prav zato Marjan Zel poudarja, da so ustrezna in višja neposredna plačila nujna. Brez podpore v okviru SKP bi bilo ekološko kmetovanje težko dolgoročno vzdrževati, še težje pa razvijati. Po njegovem prepričanju so takšni ukrepi ključni. Če želi družba ohraniti ekološko pridelavo kot pomemben del trajnostnega kmetijstva in zagotoviti njen nadaljnji razvoj tudi v prihodnje.