Številni kmetje tako pridelujejo vedno več, v hlevu je vedno večje število goveda, prašičev ali druge živalske vrste. Na kmetiji Perko iz Spodnje Velke v občini Šentilj prav tako delajo velike korake pri prireji. Še tri leta nazaj so vhlevljali po 60 govejih pitancev mesnih pasem, danes jih je v novem hlevu skoraj 200. 

Berite KMEČKI GLAS. V januarju lahko pri plačilu letne naročnine izkoristite kar 19-odstotni popust. Več izveste s klikom na pasico. Kmečki glas – za mesto in vas

Družina Perko že leta uspešno kmetuje, predvsem so znani po pridelavi vrhunskih vin pod blagovno znamko Vino Perko, zadnja leta pa so se profesionalno usmerili tudi v prirejo mesa. Zgradili so nov hlev in dva velika koritasta silosa, zgradili CO2 silos za skladiščenje koruze in kupili stolpne silose za hranjenje žit in drugih močnih krmil, kupili mešalno krmilno prikolico in napolnili hlev z mladim pitanim govedom, limuzin, šarole in lisaste pasme. Perkovi imajo dolgoletno tradicijo kmetovanja na Spodnji Velki, na kmetiji že kot peta generacija živita Anton z ženo Marjeto, sinova Aleš in Andrej ter mama Marta.

Zračen in varen hlev

Ob ogledu novega in starega hleva so nam dejali: »Dva sistema reje. Prvi hlev predstavlja pravilno gradnjo, drugi hlev pa predstavlja gradnjo, ki nam otežuje delo in je zastarel. Svetovanje pri gradnji hleva je bistvenega pomena in tudi na ta račun je naš hlev svetel, zračen in do nas prijazen za delo. Sprva je bil naš načrt, da hlev zamaknemo v brežino in poleg njega gradimo silosa. Da ni tako, gre zasluga Antonu Hohlerju iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Ptuj, ki nam je dejal, da je to velika napaka, ki jo pri gradnji delajo kmetje. Z gradnjo pod brežino in betonsko steno visoko dva metra, hlev ne bi bil zračen, saj zrak prihaja v prostor pod kotom 45 stopinj in ob steni bi bil neprezračen prostor, kjer se zadržujejo bakterije in slab zrak, kar posledično prinaša bolezni in druge težave. Da gre zrak hitreje ven, je tudi posledica visokega slemena, saj je sleme pol metra nad streho in v hlevu ne čutimo amoniaka ne metana ali drugih vonjav. In to kljub temu, da v hlevu ni ventilatorjev. Kot drugo pa smo gradili silose stran od hlevov, in sicer najmanj 15 metrov. To pa zato, ker bi črna folija na silaži sprejemala preveč toplote in bi ogrevala hlev. Malenkosti, ki pa so zlata vredne.

Teh malenkosti je bilo ob ogledu še več. Najbolj so nas zanimale vzdolžne pregrade za nakladanje bikov pitancev: »Nevarno je, če poganjaš 700 ali 800 kg bike v istem boksu ali pregradah. Enostavno smo rešili težavo s tem, da imamo pregrade ob zunanjem delu boksa, biki hodijo eden za drugim na nakladalno rampo v koridorju, mi pa jih počasi priganjamo zunaj nje. Varno in hitro, saj kamion bikov naložimo v pol ure.« V oči nam je padla tudi rešitev, da biki pri nakladanju nimajo nobene ovire. »Z naklonom smo se izognili gradnji stopničke iz hleva, ki bi lahko bila vzrok za morebitne zastoje ali poškodbe živali pri nakladanju.

Skladiščne kapacitete za gnojevko so tako velike, da jo lahko vse leto zbirajo in vozijo na površine ob primernem času. Živali imajo ogrevano vodo pozimi, napajalniki so na vsaki pregradi med boksoma. Pri gradnji smo pazili, da so cevi enostavno zamenljive, to pomeni, da so plastične cevi zaščitene v dodatni alkaten cevi. Če bi prišlo do kakšne poškodbe notranje cevi, jo enostavno zamenjamo in nam ni treba razbijati betona. Betonskih sten prav tako niso gradili, imajo rolo zavesni sistem, ki poleti senči hlev, pozimi pa preprečuje prepih. Roloji se lahko navijajo in odvijajo v obe strani kar je še posebej dobrodošlo poleti, ko se spodnji del hleva senči, zgoraj pa prihaja sveži zrak. Kot pravijo Perkovi, vsaka taka malenkost za dobrobit živali zelo podraži gradnjo. A se splača, dodajajo. Nenazadnje tudi z večjimi dnevnimi prirasti kot tudi z manjšim številom bolezenskih težav.

Uravnotežena prehrana za dobre priraste

Če je za dober prirast pomembno dobro počutje, pa je še bolj pomemben pravilen krmni obrok. Sinova Aleš in Andrej sta ga ob pomoči strokovnjakov skozi leta razvila skoraj do potankosti. »Kljub pomanjkanju njivskih površin si želimo vso voluminozno krmo pridelati sami. Zato na nekaj njivskih površinah sejemo ječmen in ga ob voščeni zrelosti siliramo. Na ta način dobimo okrog 120 – 130 ton voluminozne krme, z dokaj visoko stopnjo energije, skoraj 12 odstotki beljakovin ter ugodno strukturo surovih vlaknin. Pomanjkanje njivskih površin nam onemogoča vstop v okoljske ukrepe, po drugi strani pa terja premišljeno in zahtevno finančno načrtovanje pridelave krme, kolobarja in dokupa žit.« Na posiliran ječmen navozijo travno silažo in v jeseni nato še koruzno silažo. Vso krmo dajo v analizo in podlagi pomanjkanja hranil te dokupijo in sestavijo krmni obrok, da izkoristijo genetski potencial živali za čim večje priraste, obrok z enakimi komponentami pa spreminjajo po kategorijah živali v ciklusu pitanja glede energetske potrebe živali. S pozornim vsakodnevnim spremljanjem živali ugotavljajo pomanjkljivosti in skušajo prilagajati obrok za dobre rezultate in počutje živali.

Ko smo omenili siliranje ječmena, naj poudarimo, da ga silirajo okrog 15-20 cm od tal, da ne prihaja do onesnaženja silaže in nepravilnega vretja v silosu. Takoj po ječmenu sadijo silažno koruzo, hibrid v zrelostnem razredu FAO 350. Čeprav so jo lani sadili šele 6. junija, je ob mokrem letu, koruza bila visoka z velikimi stroki koruznega zrnja in energetsko vrednostjo. Poskusili so tudi s sajenjem stodnevne koruze po siliranju pšenice, hibrida zrelostnega razreda FAO 300, ki pa se ni obnesla. Listi so imeli več bolezni, kar pa prinaša določene probleme pri živalih in je potrebno pravilno ukrepanje z določenimi dodatki za zdrav obrok živali. Pri siliranju dajejo poudarek na stanje rastline, tehnologijo spravila, ustrezne vremenske pogoje in čas spravila silaž, da se približajo želenim sušinam in kakovosti silaž.

V krmnem obroku uporabljajo seno, ki ga kosijo razmeroma pozno. »Visoke bilke sicer nimajo hranilne vrednosti, so pa vir surovih vlaknin, ki bi jih v našem obroku primanjkovalo, predvsem pri mladih živalih ob vhlevitvi. Poleg sena krmimo še ječmenovo ali pšenično slamo, s predpogojem, da je slama zdrava in brez okužb. Naše vodilo je, da morajo biti živali ves čas zdrave, imeti dobro ješčnost in prebavljivost. To pa lahko zagotovimo le z ustrezno rejo in krmo,« pravijo Perkovi, ki se trudijo, da za tako ustrezen krmni obrok za bike pitance, ustrezno gnojijo tudi travnike in poljščine. »Vsaka njiva, travnik je poglavje zase. Za vse imamo narejene analize tal in v interesu nam je, da imamo pravilen nanos gnojevke in mineralnih gnojil glede na potrebe. Tako imamo zaprti krogotok hranil in s tem se na kmetiji lahko precej privarčuje, ne samo upošteva nitratno direktivo.«

Slab odkup govejih pitancev in nizka odkupna cena sta tudi Perkove primorala v iskanju trgov zunaj Slovenije. »Žalostno je, da naše klavnice in posredno trgovine ne morejo ponuditi 20 do 30 centov več za kilogram žive mase. In najboljše meso rejeno ter kontrolirano po slovenskih standardih, ki je izredno marmorirano in okusno, gre v tujino, kjer ga znajo ceniti. Vodilo, nizka odkupna cena, velik uvoz, se bosta klavničarjem prej kot slej maščevala in zna se kaj kmalu zgoditi, da nas bodo prosili, da jim prodamo domače živali. Kupec se vse bolj zaveda, kako pomembne so kratke prodajne poti, kakovost in slovensko poreklo. Ne bodo se več zadovoljevali z raznimi oznakami kot je pakirano v Sloveniji, saj to je zavajanje kupca in če se ne bodo trgovski sistemi prilagodili, bomo začeli iskati druge prodajne poti. In tu vidim veliko priložnost za vse nas,« pravi Anton Perko.

Z vinogradništvom so se Perkovi ukvarjali že v 19. stoletju. Po letu 1990 pa sta se Anton in Marjeta Perko resno posvetila pridelavi grozdja in vina. Zavedajo se pomena trajnostnega kmetovanja in temu tudi podrejajo vso oskrbo in tehnologijo. Od vsega začetka si prizadevajo, da so vina sveža, sortno značilna ter so odraz značilnosti njihovega območja in celoletnega dela v vinogradu in nege vina.

Pridelujejo vina belih sort, še posebej so ponosni na priznanja in odličja, ki jih dosegajo rumeni muškat, sauvignon in sivi pinot. Ponosni so na sina Andreja, ki vinsko zgodbo uspešno nadgrajuje in posodablja.

Omembe vreden je tudi podatek, da je bodoči mladi prevzemnik Aleš že deset let član znane skupine petih fantov, ki sestavlja skupino Il Divji. Med drugim so bili leta 2019 najboljša Klapa Slovenije, pojejo avtorske pesmi, sodelujejo s številnimi znanimi slovenskimi pevci.