Dogajanje okoli zadnjih razpisov za kmetijstvo razkriva zaskrbljujočo sliko upravljanja kmetijske politike v zadnjih nekaj letih. Rezultati razpisa za gorske kmetije, napovedani razpis za nakup gozdarske mehanizacije ter pravkar zaključen razpis za ekološke kmetije kažejo na skupni imenovalec: sistemsko pomanjkanje sredstev, izjemno visoki pragovi za uspešnost vlog in pozno, skoraj panično objavljanje razpisov ob koncu vladnega mandata. Vse to odpira vprašanje, ali je kmetijsko ministrstvo v tem obdobju sploh imelo strategijo razvoja primarnega sektorja. Zakaj se je sicer čakalo skoraj štiri leta na objave najnujnejših razpisov, s katerimi kmetje posodabljajo kmetijska gospodarstva, posledično pa pridejo na račun tudi ponudniki kmetijske mehanizacije, ki jim tudi bije skoraj zadnja ura?

Razpis za gorske kmetije je pokazal, da povpraševanje kmetov po investicijah večkratno presega razpoložljiva sredstva. Večina vlog, ki so izpolnjevale vse pogoje in za pripravo katerih je bilo treba kar nekaj odšteti, je bila zavrnjena izključno zaradi pomanjkanja sredstev. Takšen razplet ni naključje, temveč posledica dolgoletnega zanemarjanja investicijskih razpisov, zaradi česar so se potrebe po nakupu mehanizacije na terenu kopičile, zdaj pa se ob redkih razpisih zgrinjajo v neobvladljivem obsegu.

Podobna slika se nadaljuje pri razpisu za nakup gozdarske mehanizacije. Že pred objavo je bilo jasno, da bodo razpisana sredstva omejena in da bo konkurenca med vlagatelji izjemna – tudi zaradi dejstva, da lahko vlagatelji zaprosijo med drugim za gozdarske traktorje večjih moči. Gozdarstvo, ki je zaradi naravnih razmer, podnebnih sprememb in vse pogostejših ujm pod velikim pritiskom, zato vstopa v razpis z velikimi pričakovanji, a tudi z zavedanjem, da bo uspeh omejen na majhen delež prijaviteljev. To ponovno potrjuje vzorec, kjer razpis formalno obstaja, vsebinsko pa ne more odgovoriti na dejanske potrebe sektorja.

Pri razpisu za ekološke kmetije pa se je že dlje časa napovedovalo, da bo za uspeh potrebno zelo visoko število točk. Takšni razpisi navzven delujejo kot spodbuda trajnostnim praksam, v resnici pa postajajo stroga selekcija, ki izloči večino upravičencev. Ekološko kmetijstvo je tako postavljeno v položaj, kjer so razpisi sicer zanimivi, a za večino kmetij praktično nedosegljivi.

Vse to je še posebej problematično, če dogajanje postavimo v časovni okvir celotnega mandata. V zadnjih štirih letih je bilo zelo malo investicijskih razpisov za mehanizacijo. Kmetje so ves mandat poslušali pojasnila, da sredstev ni, da so prednostne naloge drugje in da je večina razpoložljivega denarja namenjena sanaciji posledic naravnih nesreč, zlasti poplav. A čeprav so bile sanacije potrebne, to ne more biti izgovor za skoraj popolno zaustavitev razvojnih razpisov za kmetijstvo.

Rezultat takšne politike je danes očiten. Kmetije so tehnološko zastarele, investicije so bile odložene, stroški vzdrževanja so se povečali, konkurenčnost se je zmanjšala. Ko se razpisi po več letih končno pojavijo, je sredstev premalo, pogoji so strogi, točkovanje neizprosno, razpisni zneski za pravne osebe pa (pre)visoki. Zato uspeh doseže le tista peščica, ki se spozna na razpisne pogoje in ima sposobne, večkrat tudi zasebne pripravljavce razpisne dokumentacije.

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da se razpisi pojavljajo šele v zadnjih mesecih mandata, ko je manevrskega prostora malo, časovnica tesna, učinki pa omejeni. Takšna koncentracija ukrepov deluje kot poskus nadomeščanja večletne neaktivnosti, ne pa kot rezultat premišljenega in dolgoročnega načrtovanja. Kmetijstvo pa je sektor, ki zahteva stabilnost, predvidljivost in stalno investicijsko podporo.

Če v prihodnje ne bo zadostnih, rednih in realno dostopnih razpisov, bodo posledice dolgoročne. Neuspešni razpisi, visoki pragovi in kronično pomanjkanje sredstev namreč neposredno vplivajo na obstoj kmetij, zlasti manjših, ki bi jim pomoč pri nakupu enega ali dveh strojev omogočila nadaljnji obstoj kmetije. Trenutno stanje, ko so vsak dan tri kmetije manj, pa je jasen pokazatelj, da je bilo kmetijstvo v tem mandatu potisnjeno na rob. Zato je še toliko bolj čudno, da se na kmetijskem ministrstvu večkrat sprašujejo, zakaj ni mladih prevzemnikov kmetij.