Zadnja leta proizvajalci in posledično tudi prodajalci kmetijske mehanizacije doživljajo krizo, kakršne kmetijska industrija ne pomni vse od finančnega zloma leta 2008. Takrat je pok ameriškega nepremičninskega balona zaznamoval začetek zelo globoke in cel svet zajemajoče finančne krize, ki je privedla do recesije svetovnega gospodarstva in posledično tudi kmetijstva. Čeprav se zdi, da so traktorski sejmi še vedno polni bleščečih strojev, so številke glede prodaje, likvidnostni izzivi in zasičenost trga jasni kazalniki, da se sektor sooča z velikimi pretresi. Na drugi strani pa Evropska unija skuša prek ukrepov Skupne kmetijske politike (SKP) in kriznih mehanizmov vsaj delno ublažiti posledice.

Proizvajalci kmetijske mehanizacije, od traktorjev do kmetijskih strojev, so bili med prvimi, ki so občutili domino učinek koronske pandemije. Zamude v dobavnih verigah, pomanjkanje sestavnih delov in skokovite podražitve surovin so proizvodne stroške pognale v nebo. Toda ko se je pandemija umirila, težav ni bilo konec – nasprotno. Vojna v Ukrajini je dodatno destabilizirala kmetijski trg, dvignila cene goriva in gnojil ter prizadela vzhodnoevropske izvozne trge. Obenem pa se je zeleni prehod z novimi emisijskimi standardi (Stage V) in usmeritvijo v električne pogone pokazal kot dvorezen meč. Zahteva ogromne razvojne vložke, a trg nanje še ni pripravljen. Kupci iščejo preizkušene rešitve, električni stroji pa ostajajo v veliki meri nišni izdelek – zaradi cene, omejene avtonomije in infrastrukturnih izzivov.

Slaba kupna moč

Kupna moč kmetov je začela padati, povpraševanje po novih strojih pa se je ustavilo. Po letih visoke rasti se je trg mehanizacije nenadoma ohladil. Nakupi, ki so bili prej rutinski, so postali strateške odločitve. Na kmetijah denarja ni in tehnološki park je vse bolj zastarel, kar pomeni še manjšo konkurenčnost slovenskih kmetij.

Medtem ko neposrednih subvencij za proizvajalce strojev ni, Evropska unija z mehanizmi Skupne kmetijske politike (SKP) pomaga končnim uporabnikom – torej kmetom. Posredno je to ključnega pomena tudi za industrijo. V okviru SKP 2023–2027 je več kot 40 % sredstev namenjenih podnebnim in okoljskim ciljem. To vključuje subvencije za naložbe v energetsko učinkovitejše in okolju prijaznejše načine kmetovanja, kar pomeni tudi podporo nakupu nove, pogosto naprednejše mehanizacije. Elektronski vavčerji, digitalni boni in investicijski ukrepi za modernizacijo kmetij ustvarjajo prostor, v katerem prodaja sodobnih strojev lahko ponovno zaživi.

Poleg tega so bili vzpostavljeni tudi krizni skladi, iz katerih je bilo v letih 2022 in 2023 razdeljenih več sto milijonov evrov pomoči za kmete, ki so jih prizadeli suša, vojna in skoki cen. S tem so vsaj delno omilili likvidnostne težave, ki so kmetom preprečevale investicije.

Čeprav je Evropska unija ključni partner pri ohranjanju vitalnosti kmetijskega sektorja, bo prihodnost kmetijske mehanizacije odvisna od sposobnosti industrije, da se prilagodi – ne le tehnološko, temveč tudi poslovno. Pomoč iz SKP lahko olajša prehod, a ne more rešiti vsega. Zmagali bodo tisti, ki znajo prepoznati potrebe prihodnjega kmeta – in jih uresničiti že danes. In to gre vse bolj v smer »zelenega« kmetovanja.

Ukrepi SKP

Tudi za naprej slabo kaže za sektor kmetijske mehanizacije, saj prepotrebnega denarja za naložbe enostavno ni in ga še nekaj časa ne bo. To je zelo slabo tako za kmete kot tudi za ponudnike kmetijske mehanizacije. Še dobro, da Evropska unija predpisuje, da morajo biti subvencijska sredstva za pridelavo in prirejo razdeljena kmetom kot nadomestilo za nizko odkupno ceno pridelkov, sicer bi bila še ta preusmerjena za druge potrebe nenasitne državne blagajne.

Poudariti pa je treba tudi to, da gre pri nas vedno več sredstev za okoljske namene, čeprav Skupna kmetijska politika namenja sredstva za »zeleni« strojni park. Zato kmetje že dve leti zaman čakajo na razpise, v sklopu katerih bi lahko kupovali oziroma obnavljali zastarelo mehanizacijo. V okviru SKP 2023 do 2027 so tako za nakup kmetijske mehanizacije na voljo ukrepi v okviru Intervencije IRP17 Naložbe v učinkovito rabo dušikovih gnojil za nakup kmetijske mehanizacije, ki je namenjena gnojenju z organskimi gnojili z nizkimi izpusti v zrak.

Intervencija IRP21 pa spodbuja naložbe v nakup kmetijske mehanizacije in opreme za optimalno uporabo hranil in trajnostno rabo FFS, Intervencija IRP37 pa naložbe v nakup kmetijske mehanizacije in opreme za upravljanje traviščnih habitatov. Kmetovanje s tem postaja vse bolj komunalna dejavnost, kjer je najbolj pomembna sonaravna obdelanost. Največ sredstev tako dobijo kmetje, ki se podredijo temu. Kaj pa pridelava hrane? Je drugotnega pomena? Časi, ko so naši kmetje dobili denar za nakup nujne kmetijske mehanizacije, so zato vse bolj oddaljeni, če ne celo že mimo.