Setev medovitih rastlin na ekoloških kmetijskih površinah

Medovite rastline imajo v sodobnem ekološkem kmetijstvu vedno pomembnejšo vlogo, saj prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja in biotske raznovrstnosti, kar je v skladu z načeli Skupne kmetijske politike, ki z intervencijskimi ukrepi spodbuja tovrstno pridelavo. Gre za rastline, ki proizvajajo nektar in cvetni prah ter tako predstavljajo pomemben vir hrane za čebele, čmrlje, metulje in druge opraševalce. Zaradi intenzivnega kmetijstva, uporabe pesticidov in podnebnih sprememb se število opraševalcev zmanjšuje, kar predstavlja velik okoljski problem. Prav zato je setev medovitih rastlin na ekoloških kmetijskih površinah eden izmed pomembnih ukrepov za varovanje narave in trajnostni razvoj podeželja, spodbude pa lahko kmetje koristijo v okviru Skupne kmetijske politike, in sicer preko Intervencije INP08.05 – Naknadni posevki in podsevki (NPP).

Intervencija INP08.05 – Naknadni posevki in podsevki (NPP) je del slovenskega Strateškega načrta SKP 2023–2027 in spada med sheme za podnebje in okolje (SOPO). Namen intervencije je izboljšanje rodovitnosti tal, zmanjšanje erozije, preprečevanje izpiranja hranil ter povečanje organske snovi v tleh. Hkrati ukrep pomembno prispeva k varovanju voda, zmanjševanju uporabe fitofarmacevtskih sredstev in ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Kmetijsko gospodarstvo lahko po spravilu glavnega posevka poseje naknadni posevek ali podsevek, s katerim zagotovi zelen pokrov tal v določenem obdobju. Kot naknadni posevek se šteje mešanica najmanj dveh kmetijskih rastlin ali pa samostojni medovit posevek. Prav ta možnost omogoča setev medovitih rastlin, kot so ajda, facelija, sončnica ali oljna ogrščica, ki pozitivno vplivajo na opraševalce.

Pri neprezimnih naknadnih posevkih morajo biti tla pokrita od 15. avgusta do 15. oktobra tekočega leta. Pri prezimnih posevkih mora biti zeleni pokrov prisoten od 1. septembra do 30. oktobra. Posevek se lahko uporablja tudi v proizvodne namene, vendar mora biti v predpisanem obdobju zagotovljena ustrezna pokrovnost tal.

Za izvajanje sheme mora upravičenec voditi evidenco delovnih opravil. Podpora se dodeli na hektar površine in trenutno znaša približno 137,60 EUR/ha letno.

Ekološko kmetovanje temelji na spoštovanju naravnih procesov, zato se medovite rastline odlično vključujejo v takšen način pridelave. Poleg tega, da zagotavljajo hrano opraševalcem, izboljšujejo tudi kakovost tal in povečujejo odpornost kmetijskih površin. Mnoge medovite rastline imajo globok koreninski sistem, ki tla rahlja in izboljšuje njihovo strukturo, nekatere vrste pa celo bogatijo tla z dušikom. Tako lahko kmetje zmanjšajo uporabo umetnih gnojil ter ohranijo večjo rodovitnost zemljišč na naraven način.

Koristi za okolje in kmetijsko krajino

Setev medovitih rastlin ima številne pozitivne vplive na okolje. Cvetoče površine privabljajo različne koristne organizme, ki pomagajo pri naravnem uravnavanju škodljivcev, zato je potreba po kemičnih sredstvih manjša. Hkrati rastline ščitijo tla pred erozijo, saj zmanjšujejo spiranje zemlje zaradi močnih padavin in vetra. Posebej pomembne so na območjih, kjer so tla bolj občutljiva ali izpostavljena vremenskim vplivom.

Pri setvi medovitih rastlin je pomembno, da kmetje uporabljajo kakovostna in po možnosti avtohtona semena ter da se izogibajo uporabi pesticidov. Košnja naj poteka šele po končanem cvetenju, saj le tako opraševalci izkoristijo celoten potencial rastlin. Pomembno je tudi ohranjanje cvetočih pasov ob njivah, travnikih in poteh, saj ti predstavljajo pomembna zatočišča za številne živalske vrste.

Trajnostna prihodnost kmetijstva

Kmetje in čebelarji imajo pomembno vlogo pri ohranjanju narave, saj s trajnostnim načinom gospodarjenja prispevajo k bolj zdravemu okolju in večji prehranski varnosti. Setev medovitih rastlin je preprost, vendar zelo učinkovit ukrep, ki povezuje kmetijstvo in varovanje okolja. Takšen način pridelave ne koristi le čebelam in drugim opraševalcem, temveč tudi ljudem, saj omogoča bolj kakovostno in naravno pridelano hrano. V prihodnosti bo pomen medovitih rastlin še večji, zato je pomembno, da jih vključujemo v sodobne ekološke kmetijske prakse ter s tem prispevamo k trajnostni prihodnosti in ohranjanju naravnega ravnovesja.

Skupna kmetijska politika (SKP) spodbuja ekološko čebelarjenje v okviru Intervencije IRP43 Ekološko čebelarjenje. Namen intervencije Ekološko čebelarjenje, je spodbujati kmetijska gospodarstva za izvajanje naravi prijaznega načina kmetovanja. Ta prispeva k ohranjanju in izboljševanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju in k varovanju okolja nasploh.

Intervencija je pomembna tudi z vidika naraščajočega povpraševanja po lokalno proizvedenih ekoloških čebelarskih proizvodih. V Sloveniji je povpraševanje bistveno višje od ponudbe. Zaradi tega je preusmeritev v ekološko čebelarjenje pomembna za razvoj lokalnih trgov, predstavlja tržno priložnost za pridelovalce in spodbuja k večjemu vključevanju v shemo kakovosti Ekološko kmetovanje.

V okviru intervencije Ekološko čebelarjenje  se podpira ohranjanje izvajanje ekološkega čebelarjenja kakor tudi preusmerjanje v ekološko čebelarjenje.

Katere medovite rastline se lahko seje

Na ekoloških kmetijskih površinah lahko sejemo številne medovite rastline, ki so prilagojene različnim podnebnim in talnim razmeram. Med najbolj priljubljenimi je facelija, ki hitro raste, bogato cveti in privablja veliko število čebel ter drugih opraševalcev. Zelo pogosto se seje tudi ajda, saj poleg medovitosti predstavlja pomembno kulturno rastlino za prehrano ljudi. Bela in rdeča detelja izboljšujeta kakovost tal, hkrati pa nudita kakovosten vir nektarja in cvetnega prahu. Sončnica je zaradi velikih cvetov pomemben vir hrane za opraševalce, poleg tega pa prispeva k privlačnemu videzu krajine.

Vir obeh slik: Shutterstock

Med primerne medovite rastline sodijo tudi oljna ogrščica, grahor, lucerna, inkarnatka in različne vrste travniških cvetlic. Na manjših površinah ali ob robovih njiv se pogosto sejejo sivka, ognjič, boreč, kamilica in melisa, ki imajo poleg medovitosti tudi zdravilne lastnosti. Pomembno je, da se izbira rastlin prilagodi lokalnemu okolju in da se uporablja mešanice različnih vrst. Tako zagotovimo daljše obdobje cvetenja in večjo pestrost hrane za opraševalce skozi vse leto.