Večer pred napovedano sredino pozebo prejšnji teden se je odločil, da bo na največji vinogradniški površini, ki meri skoraj dva hektarja, svoj pridelek poskušal zaščititi z zadimljevanjem, s kurjenjem ob robovih parcel.

Namreč za kurjenje med vrstami, ki je učinkoviteje, ni imel dovolj materila Pozanimal se je, da se ob kurjenju vlažnega žaganja, grmičevja, trave, in slame, sprošča vlaga, ki ob kondenzaciji oddaja energijo in posledično nekoliko, ogreje ozračje. Ogljikov dioksid, ki se sprošča pri gorenju pomaga pri učinku “lokalne tople grede” in ohrani v gredi višjo temperaturo kot je izven v okolici.

Tako je zvečer pred napovedano ohladitvijo okrog parcele razporedil bale slame in zmočil z vodo in snegom. Tik pred sončnim vzhodom (deset minut), ko je najhladneje, sta s prijateljem zakurila vse bale. V času gorenja (tlenja) so proizvedle zelo veliko dima in popolnoma zadimile tako vinograd kot okolico. Po pol ure dimljenja so bale dogorele in dim se je hitro razkadil. Sreča za njih je bila, da je bilo ozračje mirno in da veter ni odnašal dima proč od vinograda.

Nekaj dni kasneje je z zadovoljstvom ugotovil, da je pozeba uničila le deset do petnajst odstotkov vinograda, tudi bližnji sosed s hektarjem sadovnjaka je ugotovil le manjšo pozebo v nasadu. V primerjavi z drugimi njihovimi parcelami je bila škoda minimalna, na ostalih parcelah so zabeležili tudi do 80 odstotkov škode.

Andrej zaključuje, da kmetija živi od vinogradništva in prodaje vina. Zato je v takih trenutkih še bolj pomembno, da se zavaruje trse. Težava je le v tem, da je vremenskih ujm vsako leto več.