Zadnja leta v številnih sadovnjakih in vinogradih zaznavamo slabšanje strukture tal, zmanjšanje rodovitnosti tal, manjšanje biotske pestrosti in manjšanje sposobnosti tal za zadrževaje vode ter povečano intenziteto erozijskih procesov. Omenjeni procesi zmanjšujejo učinkovitost pridelave in v nekaterih okoliščinah tudi povečujejo prehajanje FFS in nekaterih hranil  iz sadovnjakov v druge ekosisteme (tudi v podzemne in površinske vode), je povedal Martin Mavsar iz KGZS-Zavod Novo mesto.

Mavsar za razloge za prej našteto pripisuje premajhnemu pomenu izbire lokacije in tehnologije priprave tal pred napravo novega nasada ali vinograda. Dodatna infrastruktura, ki je danes nameščena v trajnih nasadih in številni prehodi, ki jih zahteva tehnologija pridelave z bistveno težjimi stroji kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, vsekakor negativno vplivajo na strukturo tal in povečujejo intenziteto erozijskih procesov.

Ko govorimo o mehanski obdelavi tal v trajnih nasadih, govorimo tudi o ohranjanju rodovitnosti tal, s pomočjo katere pomembno pripomoremo k izboljšanju vodno zračne bilance v tleh. Poleg že naštetega pa rodovitnost tal ohranjamo z vnosom gnojil organskega ali mineralnega izvora, z zelenim gnojenje in zagotavljanjem optimalne pH vrednosti tal.

Pri negi medvrstnega prostora in delno tudi vrstnega, še vedno prevladuje ukrep mulčenja zelene travnate površine. Število mulčenj je v največji meri odvisno od naravnih danosti nasada. Manj intenzivna mulčenja, ter višje nastavljeni noži na mulčerju ohranjajo raznovrstnost travne ruše. V nekaterih nasadih smo že priča izmeničnemu mulčenju medvrstnega prostora. To poteka na ta način, da se mulči vsaka druga vrsta. Vsaka druga vrsta pa pride na vrsto pri naslednjem mulčenju.

Prednosti ukrepa izmeničnega mulčenja oz. valjanja medvrstnega prostora so zaznali tudi snovalci Strateškega načrta  skupne kmetijske politike 2023-2027. V okviru enoletnih ukrepov sheme SOPO je pridelovalcem na voljo shema ohranjanje biotske raznovrstnosti v trajnih nasadih (BIORAZTN). Pridelovalci vključeni v to shemo izvajajo košnjo, mulčenje ali valjanje zelenega medvrstnega pasu, kamor se štejejo tudi brežine teras, vendar istočasno samo v vsakem drugem medvrstnem prostoru.

V zadnjem času se poleg mulčenja uvaja tudi valjanje ruše v medvrstnem prostoru. Ta ukrep je zanimiv, ker je za izvajanje potrebno manj energije. Valjanje ima za posledico počasnejše sproščanje dušika, večjo mikrobiološko aktivnost tal, večjo aktivnost žuželk in manjše gaženje tal. Valjana ruša po prehodu valjarja pa še vedno predstavlja življenjski prostor številnim naravnim sovražnikom.

Valjanje je smiselno izvajati v kombinaciji z mulčenjem. Spomladi se najprej mulči, da se zdrobijo ostanki rezi, sledijo dva do trije prehodi z valjarjem po celotni širini medvrstnega prostora negovane ledine. Pridelovalno sezono se zaključi z mulčenjem, da se omeji oblikovanje semen posameznih plevelov.

Iz slikovnega gradiva je razvidno, da se rezalni valjarji konstrukcijsko med seboj nekoliko razlikujejo. Razlika je v masi, delovni širini in obliki ter ostrini rezil. Poleg uporabe v trajnih nasadih je njihova uporaba možna tudi na njivskih površinah.